Bob Dylan, politična odločitev
Nobelova nagrada Bobu Dylanu ni potres 9. stopnje po Richterjevi lestvici v svetu kulture in literature. Kaže pa na določeno odpiranje švedske akademije v smer, ki jo v Nobelovem svetu še ne poznamo. Tovrstno odpiranje v svet nekonvencionalne literature, vezane na lahko glasbo, je bila povsem pragmatična odločitev. Bila je politična odločitev. Takih političnih odločitev v primeru vseh vrst Nobelovih nagrad je bilo samo v zadnjih letih ničkoliko. Vzemimo na primer podelitev Nobelove nagrade za mir Evropski uniji leta 2012. Nagrade, ki je bila, resnici na ljubo, predvsem moralna podpora hirajoči zvezi držav, potem ko je ustanoviteljice EU niso prejele niti v obdobju petdesetih let prejšnjega stoletja, ko bi si jo res zaslužile za vzpostavljanje pogojev sožitja v razklani zahodni Evropi. Politična izbira je bila tudi Nobelova nagrada za mir ameriškemu predsedniku Obami leta 2009. Šlo je za neke vrste politični kredit za mandat, ki ga je takrat šele dobro začel. Ob vsem tem naj nam bo v razmislek, da Nobelove nagrade za mir ni nikoli prejel Mahatma Gandhi.
A vrnimo se k letošnjemu zmagovalcu Nobelove nagrade za literaturo. Da, Bob Dylan je bil tudi politična odločitev. Pri izbiri nagrajenca estetika in kakovost opusa ter lepota avtorjevega sporočila gotovo niso bile edine spremenljivke. Ali to pomeni, da je bila odločitev slaba? Nikakor ne, kantavtor Dylanovega kova si po mojem mnenju zasluži tako priznanje. Kljub temu pa ne moremo mimo ugotovitve, da je Bob Dylan nekaj drugačnega glede na tradicionalne dobitnike te nagrade, ker so literatura, poezija in dramaturgija v kolektivni zavesti resne umetniške izrazne oblike, medtem ko je kantavtorstvo, vezano na country in rock glasbo, po definiciji lahka glasba, torej daleč od kanonov resnosti, ki opredeljujejo Nobelove nagrade. Zato je bila odločitev, ki je prebila ta zid, politična odločitev. Akademija je tako preprosto pokazala neko (novo) usmeritev. Žanrsko je pač opus Boba Dylana različen od ostalih zmagovalcev, pa naj bodo njegova besedila še tako prefinjena in tankočutna poezija. Gre vseeno za dva različna svetova. Torej: opus Boba Dylana je res na takem nivoju, da si Nobelovo nagrado zasluži, hkrati pa si je potrebno priznati, da je za tako odločitvijo tudi politični vzgib.
Zakaj se je švedska akademija sploh odločila za Boba Dylana? O tem lahko špekuliramo. Ime ameriškega kantavtorja kot možnega zmagovalca prestižnega priznanja je sicer že več let v ospredju medijske kronike. Visoko umetniško vrednost mu že dalj časa nihče več ne oporeka. Nagrada je morda samo še zadnja stopnička na tej poti, po kateri Dylan hodi že več kot 50 let. Nobelova nagrada postavlja kanone. Gre za kanone vrhunskosti, a vseeno še vedno govorimo o kanonih. Nobelov nagrajenec in njegov opus se na tak način institucionalizirata. Zastopniki vrhunske kulture (akademiki) ga v očeh javnosti z nagrado sprejemajo v panteon (institucionalizirane) umetnosti. In to je tudi primer Nobelove nagrade Bobu Dylanu.
Mnogi so v tem videli logični nesmisel. Dylan se je umetniško rodil in razvijal kot “uporniški” trubadur, ki je pel za mir in o krivicah družbenega sistema. Nobelova nagrada pa naj bi ga ukalupljaja v tisti kanonizirani svet, ki se ga je pevec otepal. Ampak… gre res pri tem za tak logičen nesmisel? Najbrž ne (več)… Dylan je bil upornik v začetku šestdesetih. Res je, da velja za začetnika političnega uporniškega gibanja v rock glasbi, za prvega, ki je mladostniški upor brez razloga (beat generacijo Jacka Kerouacka in Jamesa Deana) postavil na tirnice nezadovoljstva s političnimi razmerami (nasprotovanje vojni v Vietnamu, državljanske pravice). To pa je bilo pred 50 leti, v “prazgodovini” (če na to obdobje gledamo z očmi današnjega ritma življenja). Like a rolling stone in Blowing in the wind sta že zdavnaj postali institucionalizirani in splošno družbeno sprejeti himni. Tako kot je že zdavnaj sprejeta in institucionalizirana tudi Lennonova Imagine. Gre za pesmi, ki so imele uporniški naboj v obdobju, v katerem so nastale. V šestdesetih oziroma sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne pa danes. Danes se ta naboj večkrat skuša ponovno priklicati na dan, rezultati pa so najpogosteje paradoksalni, če že ne humoreskni. Skratka, Dylanove pesmi še vedno nosijo sporočilnost in umetniško vrednost, a so v petdesetih letih že postale institucionalizirane. Nobelova nagrada v tem smislu potrjuje že obstoječe stanje.
Novost, ki jo prinaša, je bolj v formalnem delu, ki smo ga obravnavali v prvem delu članka. V tem, da odpira vrata Nobelovih nagrad tudi temu, kar danes pojmujemo popularna kultura, in številnim glasbenikom – kantavtorjem, ki so svoj sloves utemeljili ne samo na dobri glasbi, ampak tudi na izvrstnih besedilih. Leonard Cohen, na primer. Ali Bruce Springsteen. Kandidatov je veliko. To pa je že druga tema.
Andrej Černic
