Sirarna v Čenavarhu

Spomin na obiske v lepi beneški vasi

V tedniku Novi Matajur sem prebral novico, da zadružna sirarna v Čenavarhu zapira vrata. Mimogrede naj povem, da se mi ob imenu Čenavarh (Montefosca) vedno vsili misel, da to očitno pomeni ‘tam na vrhu’ in ne ‘črni vrh’, saj črni vrhovi nimajo s tem krajem nobene zveze. Vas leži v pravljično lepem dolu (700 m n. v.) pod vrhom Vogla (1124 m n. v.). Gor pridemo iz Nadiške doline mimo Arbeča in Kala skozi senčnate gozdove, kjer je polno kostanja in divjih češenj. Iz zaselka Pačejda zagledamo niže doli vas, ki nas preseneti s čudovito lego. Vrtovi in skromne njive nam takoj povedo, da je tu glavna dejavnost živinoreja. Pašniki in senožeti se raztezajo visoko gor v pobočje Vogla. Tu so doma delavni in skrbni ljudje, ki so si znali vedno pomagati in katerih prava vrlina je skromnost. Vsako leto v pustnem času jih pisano napravljeni blumarji s tekom okoli vasi na novo spodbudijo k delu za novo letino.

V sedemdesetih letih sem bil na Kmetijskem nadzorništvu v Vidmu odgovoren za strokovno pomoč zadružnim sirarnam, ki jih je bilo samo v videmski pokrajini nad tristo. Tudi v Čenavarh sem veliko let zahajal po službeni poti in vas ter njeni ljudje so mi ostali v najlepšem spominu.

Vse obiske v sirarnah sem si skrbno zapisoval. To je služilo najprej meni, da sem lahko kadarkoli preveril, kdaj sem kje bil, kaj smo govorili in kaj delali. Ti zapiski so bili koristni tudi zato, ker so moji nadrejeni večkrat podvomili, kaj delam vedno naokoli. Skoraj vsak dan sem od doma odhajal navsezgodaj in se v pisarno vračal popoldne. Zgodaj zjutraj sem v eni sirarni opravil analize mleka ali spremljal sirarja pri celotnem postopku predelave, potem pa sem se na poti ustavil še kje samo za kratek pozdrav in klepet. Ko so me šefi klicali na zagovor, sem nesel s seboj zvezek z opisi vseh posegov in obiskov ter jim ga pustil, da si jih lahko preberejo.

Te dni sem malo pobrskal po teh starih, debelih zvezkih. Imam jih devet za skupaj dva tisoč strani. Prvič sem bil v Čenavarhu junija 1974. Pogovoril sem se s prijaznim mladim sirarjem, ki je takrat siril okoli 800 litrov mleka. Takoj sem ugotovil, da je skrben in odgovoren. Vse je naredilo name dober vtis. Sirar je bil takrat v vsaki vasi pomembna oseba, mislim, da prvi za župnikom. Z znanjem in marljivostjo je namreč dal mleku dodano vrednost, ko je z izdelavo kakovostnih sirov pripomogel k blaginji vseh članov. Sirarno sem si potem ogledal kmalu po potresu, in sicer 8. junija 1976. Stavba je utrpela poškodbe le v zgornjem nadstropju in na strehi. Ni bilo hudo in z delom v sirarni so lahko nadaljevali. V naslednjih letih je začel sirar uporabljati tehniko naravnega cepiva za obogatitev mleka s koristnimi mlečnokislinskimi drobnoživkami. Ta postopek sem takrat uvajal po vsej Furlaniji, in kot sem lahko ugotovil med obiskom leta 1988, so ga v Čenavarhu izkoristili zelo uspešno. Leta 1989 sem sirarni preskrbel korita iz nerjavečega jekla za zbiranje večernega mleka. Po ugodni ceni sem jih dobil v neki sirarni, ki je prenehala z delovanjem. Korita so bila dokončno nameščena leta 1991 in s primernim hlajenjem večerne molže se je kakovost sira še izboljšala. Takrat sem si zapisal, da smo dogodek proslavili s šilcem odličnega žganja iz divjih češenj. To posebno opremo sem takrat priporočal povsod, kjer je bilo možno. Korita so si po mojem nasvetu prišli nekajkrat ogledat sirarji iz Zatolmina in Čadrga. Po obiskih leta 1992 in 1994 sem si zapisal, da je čenavarški sir odlične kakovosti in so ga morali kupci vnaprej naročati. Konec zadnje zadružne sirarne v Benečiji in še posebno te v Čenavarhu me je zelo prizadel, saj pomeni konec nekega uspešnega obdobja, ki sem ga doživljal osebno.

Zadnjič sem bil v Čenavarhu decembra 1994 z nekaterimi tolminskimi sirarji. Domače sirarstvo je bilo namreč v samostojni Sloveniji v polnem preporodu. Moja službena pot se je že bližala koncu. Delo na terenu v stiku z živinorejci in mlekarji sem imel izredno rad in ga ne bi zamenjal za nobeno drugo. Nadrejeni v deželni službi so začeli siliti vame, da bi sprejel vodstvo kakega oddelka. To bi pomenilo sedeti ves dan za pisalno mizo, prekladati papirje in imeti telefonsko slušalko na ušesu. Tega sem se bal kot hudič žegnane vode. Pritiskom sem se izmikal, kolikor sem mogel, in ko se ni dalo več, sem se odločil, da grem predčasno v pokoj. Čeprav prejemam zaradi tega nižjo pokojnino, mi ni bilo nikoli žal in vem, da sem se pravilno odločil. Spomin na delo v sirarnah in na Čenavarh je lepši kot kaj drugega.