“Te krvi ne bi bilo, ko bi bilo vse zakonito”

POGOVOR Marko Gruden o protestih v Srbiji, ki jih vodi gibanje univerzitetnih študentov in dijakov

Srbija je na ulicah. Na desettisoče ljudi koraka po Beogradu, združenih v gibanje, ki preprosto ne želi popustiti. Študentski uporniški val je izbruhnil novembra 2024 po zrušitvi betonskega nadstreška železniške postaje v Novem Sadu, pri čemer je življenje izgubilo 16 ljudi.

To je sprožilo val protestov, ki se še do danes ni polegel predvsem zaradi neodzivnosti srbske vlade pod vodstvom dolgoletnega predsednika Aleksandra Vučića, ki je na oblasti že od leta 2013. Študenti so sprva zahtevali le pravičnejši način vladanja, ne nujno zamenjave vlade. Na neki točki je protestniški val prerasel v politično organizirano gibanje: začeli so zahtevati volitve in oblikovali študentsko listo, ki bo nastopila na naslednjih volitvah. Konec januarja 2025 je odstopil premier Miloš Vučević, a to ni bilo dovolj. Po več kot letu in pol uličnih protestov je predsednik Aleksandar Vučić 28. junija napovedal, da bodo to njegovi “zadnji tedni na položaju predsednika”, vendar datuma predčasnih volitev, ki jih glasno zahtevata opozicija in študentsko gibanje, ki ga namerava izzvati, ni sporočil. Mnogi sicer ocenjujejo, da je Vučićeva poteza v resnici le strategija za utrditev lastne oblasti, saj naj bi sam kandidiral za prvega ministra, na položaj predsednika pa postavil zvestega zaveznika.

Do volitev je še nekaj časa, medtem pa se študentski protesti nadaljujejo brez prestanka. Protestno gibanje je še dodatno razburila odločitev, da bo svetovna razstava EXPO 2027 potekala v Beogradu. Ta vest je delovala kot bencin na ogenj; Beograjčani so nezadovoljni, češ da ima država denar za takšne spektakle, za lastne državljane pa ne. Projekt je sprožil velik val ogorčenja, saj se v njem zrcali enak način delovanja srbskih oblasti kot v primeru Novega Sada – kar vključuje netransparentne javne razpise, postopkovne pomanjkljivosti in popolno odsotnost nadzora.

Srce odmevnih protestov v Srbiji je gibanje univerzitetnih študentov Študenti v blokadi, kateremu so se spontano takoj pridružili tudi gimnazijci. Med njimi je Beograjčan Marko Gruden, letnik 2007, ki je pred kratkim zaključil šolanje na Šesti gimnaziji v Beogradu in je do zdaj vodil odporniško gibanje na svoji šoli. Prejšnji teden sem se z njim pogovarjala v Nabrežini, kjer je bil na večdnevnem obisku pri sorodnikih ob tradicionalnem družinskem srečanju Grudenjada.

Marko, kako se je gibanje sploh začelo?

Sprožila sta ga dva dogodka, potem pa je tu še temeljni vzrok, ki se je kopičil zadnjih trinajst let. Trenutni režim, politična stranka SNS, ki jo vodi Aleksandar Vučić, je bila na oblasti ves ta čas in je v Srbiji vpletena v korupcijo na številnih ravneh. To je ljudi vedno na neki način jezilo, a nikoli ni bilo glasnejše reakcije. Potem pa se je 1. novembra 2024 v Novem Sadu zrušil nadstrešek železniške postaje. Obnovili so železniško postajo, kar seveda predpostavlja urejene in potrjene dokumente ter odobreno odprtje.

Nato se je zgodila tragedija … to je bil povod.

In takrat so se študentje odzvali …

Da, najprej le v obliki zelo spontanih, a rednih šestnajst minut tišine, ki so se vsakodnevno odvijale na ulicah. To ni bilo organizirano, prišlo je samo od sebe. Med temi šestnajstimi minutami tišine, po morda treh ali štirih tednih tihega rituala, je študenta dramske umetnosti med zbiranjem povozil avto. To je bil drugi sprožilec. S strani policije ni bilo nobenega odziva na to nepotrebno nasilje, zato so študenti postali glasnejši. Okupirali in zablokirali so vse fakultete v večjih srbskih mestih: Novem Sadu, Beogradu, Novem Pazarju, Nišu in drugih.

Študenti vseh fakultet so takrat predstavili nekaj zahtev, strnjenih v štiri točke. V njih so prosili za objavo vseh dokumentov, povezanih z obnovo železniške postaje v Novem Sadu, potrditev identitete vseh osumljenih fizičnega napada na študente in profesorje s strani oblasti ter sprožitev kazenskih postopkov proti njim. Zahtevali so tudi razrešitev vseh obtožb nad študenti in profesorji, ki so jih aretirali med protesti, umik kazenskih ovadb proti študentom, ki so bili aretirani in pridržani na protestih, ter prekinitev vseh že začetih kazenskih postopkov. Poleg tega so zahtevali dvajsetodstotno povečanje proračuna za šolstvo. Med zahteve so vključili še preiskave glede morebitne uporabe zvočnega orožja med protesti po 5. aprilu. Če bi bile te zahteve izpolnjene, bi študenti prekinili okupacije univerz. Več mesecev, od decembra do junija, so okupirali fakultete. Gibanje se je potem nadaljevalo in še vedno traja v različnih oblikah; 15. marca 2025 je potekal največji protest. Približno milijon ljudi je bilo tistega dne na beograjskih ulicah.

Med tem časom je gibanje iz reaktivnega postalo proaktivno. Študenti so razumeli, da zgolj z reakcijo nimajo tako velikega vpliva na politično prizorišče. Najprej je vladala želja, da bi študentsko gibanje bilo reaktivno in apolitično; situacija se je potem razvila in treba je bilo postati politični in aktivni, preleviti se v politično silo na prizorišču. Do te odločitve je prišlo 28. junija 2025. Študenti so se odločili, da bodo zahtevali volitve, tako parlamentarne kot predsedniške. To je bil trenutek, ko so se študenti odločili postati politično telo v opoziciji.

Kako gibanje izgleda od znotraj?

Je neke vrste krovna organizacija. Vsaka fakulteta ima svoja plenarna zasedanja – to pomeni, da je prav vsaka fakulteta vključena v sprejemanje odločitev študentskega gibanja. Vsako plenarno zasedanje izbere svoja dva delegata, ki zastopata fakulteto na srečanjih z drugimi fakultetami. Kar ločuje srednješolske organizacije od univerzitetnih, je količina moči, ki je delegatom podeljena na velikih skupnih srečanjih.

In kako to deluje?

Denimo da se na eni izmed fakultet pojavi predlog, ki zadeva delovanje širšega gibanja. Študenti tiste fakultete najprej glasujejo za sprejetje predloga na njihovem zasedanju. Če je tam predlog odobren, ga delegata predstavita še na srečanju vseh fakultet, kjer mora potem večina vseh zbranih delegatov glasovati za sprejetje predloga. To je neposredna demokracija.

Je to učinkovito ali meniš, da bi potrebovali hitrejši sistem, ki bi zagotovil odzivnejši proces sprejemanja odločitev?

Mislim, da je sistem dober. Ima sicer svoje močne in šibke točke. Pozitivno je, da gre za neposredno demokracijo. Slaba plat tega pa je, da včasih ni dovolj učinkovit in odziven, ko je treba nekaj določiti zelo hitro. V tem se odgovornost višješolskih delegatov nekoliko razlikuje od univerzitetnih: višješolski predstavniki imamo neke vrste pooblastilo, da po potrebi sami sprejemamo odločitve v imenu naše gimnazije prav zaradi potrebe po večji učinkovitosti.

Tudi srečanja med univerzitetnimi študenti in srednješolci so zelo dragocena – nujno potrebna so za vzpostavitev skupnega narativa, za ozaveščanje (da smo vsi na tekočem o tem, kar se dogaja) ali za razpravo o programiranju in uresničitvi podvigov, ki so nam skupni.

Torej ste našli način, da stvar deluje, čeprav verjamem, da so znotraj gibanja študenti, ki imajo različna stališča do drugih političnih vprašanj. Ena izmed stvari, ki me je najbolj fascinirala pri tej zgodbi, je sicer dejstvo, da so mladi v vašem primeru stopili skupaj. Borite se za boljšo prihodnost in ostali ste složni glede temeljnih stvari, kot so zdravstvo, izobraževanje, socialna pravičnost in boj proti korupciji. Ali mislite, da bo prišel čas, ko bodo razlike glede drugih političnih vprašanj skrhale to složnost?

Znotraj gibanja je zagotovo prisotna velika pluralnost. Gibanje so v vseh teh mesecih tudi obtožili, da ga plačujejo tuje države z namenom uničenja avtonomije ali suverenosti Srbije (na primer CIA ali FBI). Obtožili so nas celo, da smo povezani s trenutno vladno opozicijo, ki naj bi nas plačevala. Gibanje je bilo obtoženo tudi zavezništva z raznimi obveščevalnimi službami in še bi lahko našteval … veliko je zarotniških obtožb. Ko pa si del tega gibanja in spoznaš, za kaj gre, zlahka prepoznaš absurdnost oz. netehtnost takih obtožb.

Prav gotovo nam taki očitki in obtožbe otežujejo pot, saj nedvomno črnijo ugled gibanja, posledično tudi priljubljenosti. Gibanje pa se po svojih najboljših močeh trudi, da ohrani distanco od katerekoli politične stranke, saj sta cilj in namen ista za vse člane študentskega gibanja: rekonstruirati trenutni gnil sistem. Zelo daleč smo od tega, da bi bili “levo” ali “desno” usmerjeni. V državnem sistemu so napačne stvari in te je treba popraviti. To pa nima nič skupnega s političnim kompasom ali ideologijo. Seveda ne moremo mimo tega, da imajo ljudje pri določenih temah različna mnenja. Vendar smo trenutno zelo daleč od tega, da bi to bil problem.

Razumem, zakaj se poskušate izogniti zavzemanju stališča do določenih tem, kot so odnos z EU ali drugimi srbskimi političnimi zavezništvi, poglavje o Kosovu ali celo razprava o zgodovini nastanka Srbije, ki je še vedno odprta rana. Za zmago na volitvah pa vendarle potrebujete več glasov. Zelo težko bi zgolj glasovi študentov zadostovali za zmago; težko bi se zanesli samo nanje. Da “premagate” trenutno vlado, nedvomno potrebujete glasove tudi drugih generacij Srbov. Da bi jih prepričali, pa boste verjetno morali zavzeti stališče v zvezi s poglavji, ki se jim trenutno poskušate izogniti. Za starejšo populacijo so to namreč ključne točke, ki jih na državnih volitvah še vedno ne moremo obiti.

Gibanje neposredno dosega in vključuje dijake in študente ter tiste, ki so pred kratkim doštudirali. Ta starostna skupina je torej glavni bazen glasov. Do drugih skupin pa prihajamo na različne načine. Družbena omrežja so za gibanje odlično sredstvo za širjenje svojega pogleda, idej itd. Imamo glavno Instagram stran gibanja, ki je zdaj dosegla milijon sledilcev, poleg tega pa ima vsaka fakulteta in srednja šola še svoj profil. Profil moje šole dosega milijon ogledov na mesec, kljub temu da imamo le dva tisoč sledilcev. Doseg takih študentskih profilov je fenomenalen. S tem lahko prikažemo tudi dejansko sliko, saj državni mediji izkrivljajo resničnost. Dogaja se, da množične manifestacije skorumpirani mediji posnamejo s take perspektive, da se zdi, da se je protesta udeležilo zelo malo ljudi. K sreči lahko proteste sami predvajamo v živo ali objavljamo fotografije, na katerih se jasno vidi, da gre za več tisoč udeležencev. Sicer imamo podporo tudi nekaterih neodvisnih medijev. Ti seveda nimajo vsedržavnega dosega, a nič za to.

Potem pa je tu še del gibanja, ki se posveča samo obveščanju ljudi po vaseh. Ti manifestanti potujejo po Srbiji, stojijo na trgih ali na dostopnih točkah v vsaki vasi, tako da lahko do njih pristopijo ljudje, ki nimajo televizije ali drugega dostopa do novic. Študente lahko vprašajo, za kaj pri gibanju sploh gre. Ljudje imajo lahko neposreden stik s študenti, kar je dragoceno in avtentično. Do ljudi prihajamo na različne načine in to se obrestuje. Organizirali smo tudi “dolge pohode študentov”: to so daljši shodi od mesta do mesta. Sam sem se udeležil štirih.

Kako to izgleda?

Skupina se odpravi na primer iz Beograda v Novi Sad; to je dvodnevni pohod, med katerim se udeleženci ustavijo v vsaki vasi. Neverjetno je, ker nas domačini gostoljubno sprejmejo s hrano in vodo. To povezuje ljudi iz različnih krajev in regij, saj med hojo skozi druge regije spoznaš tamkajšnje ljudi in z njimi spleteš vezi. Fizično je zelo naporno, a prav iz tega razloga je vse skupaj še bolj zgovorno. To dokazuje samo to, da so se mladi in vsi ostali, ki se pridružijo tem pohodom, pripravljeni žrtvovati za spremembe, v katere verujejo.

Študenti bodo torej kandidirali na volitvah, vendar bodo sami izbrali svoje predstavnike. Ali znotraj študentskega gibanja že obstaja vodja?

Vodje ni, in to je dobra stvar tega gibanja. Režimu je veliko težje zatreti gibanje, če nima jasne tarče ali posameznika, ki bi predstavljal celotno skupino. Za režim bi bilo veliko lažje utišati ali podkupiti eno samo osebo. Ko imaš karizmatičnega vodjo, lahko gibanje ob njegovem izginotju propade in se konča. V našem študentskem gibanju smo vsi enakopravni, nihče ne izstopa posebno, zato ni šibkih točk. Lahko bi nas zaprli tudi dvajset, pa to ne bi spremenilo ničesar; gibanje bi solidno obstalo.

Kako pa boste izbrali ljudi, ki vas bodo zastopali na volitvah? Mislila sem, da mogoče ob vas stopa odrasla oseba, ki ni neposredno vpletena v študentsko odporniško gibanje, se pa strinja s spremembami, za katere se to gibanje bori.

Predstavnike gibanja bomo izbrali po točno določenih kriterijih. Pri tem sploh ni pomembno, ali je nekdo protestiral na ulicah ali ne. Trenutno tudi ne potrebujemo aktivistov, ampak strokovnjake na posameznih področjih, ki bodo vodili državo. Kriteriji določajo, da kandidat ne sme biti član politične stranke ali biti kadarkoli povezan s katerokoli stranko. Tudi študenti ne morejo biti na seznamu in tako naprej. Študenti le postavljamo kriterije, nato pa bomo izbrali svoje predstavnike. Seznama kandidatov pa prav gotovo ne bomo razkrili do zadnjega, saj je do volitev še precej časa; režim bi nam s seznamom v rokah lažje prekrižal načrte ravno iz razlogov, ki sem jih pravkar razložil.

Od predsedniških volitev maja 2027 in parlamentarnih volitev decembra 2027 vas sicer loči še nekaj časa. Kaj mislite, da se bo zgodilo v tem času? Kako vse skupaj poteka?

Če pogledate številna podobna gibanja v zgodovini, ugotovite, da so spremembe proces, ki zahteva čas – leta ali celo desetletja. Najpomembnejša stvar pri tem gibanju niso politične spremembe, do katerih bo prej ali slej prišlo, temveč nova družbena zavest, ki se je rodila v teh mesecih. Enako se je zgodilo leta 1968 v Jugoslaviji, predvsem v Beogradu, ko so študenti prav tako blokirali univerze, ker niso bili zadovoljni z ravnanjem komunistične partije in so si želeli spremembe. Tudi takrat se je spremenila družbena zavest; glasbeniki in umetniki so s pesmijo podpirali študente. Prišlo je do premika v splošni zavesti jugoslovanske družbe. Popolnoma enaka stvar se je zgodila zdaj – rodila se je nova družbena zavest. Sprememba je že udejanjena. Gibanje deluje že skoraj dve leti in bo vzdržalo še naprej, saj bodo volitve potekale najpozneje do decembra 2027. Študentsko odporniško gibanje solidno deluje več časa od tistega, ki nas loči od volitev. Prav gotovo bo do takrat ostalo tako živo.

Ste torej optimistični glede izida volitev?

Da, imam občutek, da so študenti favoriti tako na parlamentarnih kot na predsedniških volitvah. Videli smo spremembo v družbeni zavesti, prej ali slej se bodo zgodile tudi politične spremembe. Do teh pa bo prišlo, ker bodo odslej zahteve družbe drugačne; ljudje ne bodo več zadovoljni z izbiro najmanj slabe možnosti, ampak bodo zahtevali več. Spreminjanje družbene zavesti sicer ni bil glavni cilj, je pa prišlo kot stranski produkt gibanja. To je meni najbolj dragoceno, v vsem tem se mi zdi prav ta vidik najpomembnejši. To pa smo tudi že uresničili. Vse ostalo bo le bonus. Moramo biti potrpežljivi in zaupati, da bo sprememba prišla ob pravem času. Kdor je del gibanja, daje vse od sebe.

Biti v vlogi protestnika izčrpa. Trenutni predsednik Aleksandar Vučić ne more več kandidirati na predsedniških volitvah, saj zakon prepoveduje kandidaturo za tretji mandat. Govori se, da se bo zaradi tega potegoval za položaj predsednika vlade. Na srbskem političnem prizorišču je prisoten že desetletja in ima močno utrjeno zaledje; verjetno bo našel pot do oblasti. Kaj se bo zgodilo, če na volitvah ne zmagate?

Obstajata dva načina za zmago. Prvi je demokratični način, torej zmaga v skladu z vsemi zakoni, brez nobene represije in kriminalnih posegov. Doslej pa takih “čistih” primerov v Srbiji ni bilo. V preteklem letu smo imeli nekaj lokalnih volitev in prav v vsakem mestu je prišlo do podkupovanja ali groženj nad ljudmi, ki so glasovali proti državni stranki SNS. Med volilnimi dnevi so pokala okna, imeli smo požare na ulicah, celo glasovalne skrinjice so uničili, zaradi česar so bile volitve preložene. SNS je zmagala na vseh teh volitvah, vendar nobena od teh zmag ni bila pravična. Nadzorne komisije se seveda na te primere niso odzvale. Lokalna raven nas sicer skrbi, a ni glavni problem. Če se bo kaj podobnega zgodilo v Beogradu na dan državnih volitev, bo zgodba zagotovo povsem drugačna. Ne morem predvideti točnega odziva protestnikov … V podobnih razmerah smo živeli pred šestindvajsetimi leti in izteklo se je, kot se je. Resnično upam, da ne bo prišlo do nasilja, vendar bo odziv nedvomno glasen, če volitve ne bodo legitimne. Če pa bo vse izpeljano po pravični poti (o čemer močno dvomim) in študentsko gibanje ne bo doseglo potrebnega števila glasov, potem je to prav. To sta pač demokracija in volitve.

Ali bi pošten poraz na volitvah ustavil boj gibanja za spremembe?

Gibanje ima veliko udeležencev, zato bomo še videli. Težko je predvideti, kako se bo tako morje ljudi odzvalo na tak izid. Je pa zelo malo verjetno, da bi Vučić zmagal na poštenih volitvah.

Kaj pa vzdušje na srednjih šolah in univerzah? Ali so to varni kraji za vaše zbiranje in organiziranje protestov?

Gimnazije so nekoč bile varno okolje za našo organizacijo. Zdaj pa so sestanki študentskega gibanja na gimnazijah prepovedani. Od septembra lanskega leta nismo več okupirali šole, ravnatelji pa nam ne dovolijo sestankov v šolskih prostorih.

Na fakultetah je drugače, ker imajo tam večjo avtonomijo. Študenti se lahko sestajajo, če dekan to dovoli – večina jih ima podporo tako profesorjev kot dekanov. Univerze so torej običajno varna točka. Kljub temu pa je policija vstopila že na številne fakultete in kršila njihovo avtonomijo; celo ti prostori so pod nadzorom. Veliko študentov in dijakov je pod nadzorom, aretirajo jih brez razloga, pretepajo jih, zadržujejo na policijskih postajah in postavljajo pod nesmiselne sodne procese. Šolski sistem je skorumpiran do te mere, da moraš biti del režima, če želiš postati ravnatelj. Represijo doživljamo celo v šolah.

Na kakšen način?

Vsaka gimnazija ima svoj dijaški parlament, ki ga predvideva in zagotavlja zakon. Ko sem bil predsednik dijaškega parlamenta na svoji šoli, smo poskusili stvari zastaviti malo drugače, bolj solidno; parlamentu smo dali identiteto, ustvarili smo prostor za razpravo ter udejanjenje sprememb na naši gimnaziji. To je tudi poslanstvo parlamenta, ki predstavlja neposreden glas dijakov. Zdaj, ko nas je večina članov tudi protestnikov, težko dosegamo cilje. Želeli smo na primer na šolskem dvorišču organizirati dobrodelni koncert za dijake. Ravnatelj tega ni dovolil iz “varnostnih razlogov”, kar bi bilo povsem v redu, če se ne bi že mesec po tem SNS prikazala pred šolo. Zakon prepoveduje, da bi se politične stranke promovirale na šolskih tleh. Po pouku so podporniki SNS pretepli dijaka prvega letnika, ravnatelj pa se na to sploh ni odzval. Za šolo seveda to ni bila težava … Organizirali smo protest, a že iz tega lahko prepoznate dvoličnost in hinavščino vsega sistema.

Si se kdaj znašel v takih prizorih in te je bilo mogoče kdaj strah biti del protesta?

Strah se je razblinil že zdavnaj … Prizor se nenehno ponavlja: običajno so na protestih huligani, plačani za pretepanje študentov; vlada celo kriminalcem odpusti zaporno kazen, da s policijo pretepajo študente, ob tem pa dobijo tudi uradne policijske uniforme. Ko med protesti na ulice pade mrak, začne policija zastraševati, pretepati in preganjati študente vse do doma, aretirajo jih in podobno. Na to se na žalost privadiš … Prvi mesec je zanimivo, potem pa postane nekaj vsakdanjega. Naši protesti želijo biti mirni, uporabljamo tudi svoj, včasih ironičen in sarkastičen način protestiranja, kot so na primer memi.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Kako boste ostali v stiku z gibanjem od septembra naprej, ko odhajate v Utrecht študirat fiziko in politične vede?

Starejši dijaki že delamo na predaji štafete mlajšim, da bodo ti lahko našli svojo pot in morda še boljši načrt za boj na srednjih šolah. Ponosen sem na prihodnje generacije, v njih vidim velik potencial in verjamem, da bodo dijaško gibanje vodili še bolje. Vedno bom na voljo, če bodo moji vrstniki iz Srbije kadarkoli potrebovali pomoč ali nasvet. Svoje sonarodnjake pa bom od daleč podpiral z zbiranjem sredstev in medijsko pozornostjo.