Zakaj tragično dogajanje v Afriki ostaja nevidno?
O vojnih konfliktih v Tigraju, Darfurju in Kivu
Včeraj je v moj poštni nabiralnik prispelo pismo:
Dragi kolegi in prijatelji,
rad bi z vami delil svoj članek, objavljen danes v časopisu La Libre Belgique z naslovom Afriške tragedije: govorimo o njih ravno toliko kot o Gazi.
Pripenjam skeniran članek (v francoščini) in prevod v angleščino.
V članku razmišljam o presenetljivem neravnovesju v medijih in pozornosti, ki jo javnost posveča vojni v Gazi in konfliktom v Afriki, posebno v Tigraju, Darfurju in regiji Kivu (DR Kongo), ki so po številu človeških žrtev primerljivi ali celo hujši od tistih v Gazi. Medtem ko priznavam legitimnost pozornosti, usmerjene v Gazo, nasprotujem implicitni hierarhiji trpljenja, po kateri so afriške tragedije v glavnem nevidne, kljub temu da so tamkajšnje množično nasilje, lakota in pregoni obširno dokumentirani. K temu sodi tudi več primerov iz Tigraja, ki bi morali biti znova in znova na časopisnih naslovnicah.
Moj namen ni relativizirati katerikoli konflikt, ampak pozvati k doslednejšemu in pravičnejšemu etičnemu, akademskemu in medijskemu zavzemanju, ko gre za trpljenje ljudi, kjerkoli se zgodi. Ta članek lahko svobodno delite z drugimi in, kot vedno, vabljeni k odzivom in razpravi.
Z lepimi pozdravi,
Jan
Prevod članka objavljamo z dovoljenjem uredništva časopisa La Libre Belgique
La Libre Belgique, 15. december 2025, str. 27
“Afriške tragedije: govorimo o njih ravno toliko kot o Gazi”
Jan Nyssen, geograf in profesor emeritus na Univerzi v Gentu
Prevod Špela Pahor
Vsak dan se evropski mediji osredotočajo na konflikt na Bližnjem vzhodu. Razumljivo: podobe, simboli in zgodovina so prepričljivi. A v Afriki, v Tigraju v Etiopiji, Al Faširju v Darfurju (Sudan) in v regiji Kivu (DR Kongo), se odvijajo prav tako hude tragedije, ki ostajajo povsem spregledane. Tudi tam je trpljenje neizmerno, pobijanje množično in humanitarna pomoč ravno tako nujna.
V Tigraju je bila vojna zaznamovana s sistematičnimi grozodejstvi: uničenjem vasi, poboji, posilstvi, pomanjkanjem hrane in zdravil ter množičnimi pregoni prebivalstva. Na tisoče in tisoče mrtvih, na stotine pregnanih, cele družine pregnane s svojih domov. V vasi Mahbere Dego je etiopska vojska vse mlade moške iz vasi prignala na rob klifa in enega za drugim ustrelila, medtem ko so se vojaki med tem masakrom snemali. BBC je o tem objavil članek, a nanj ni bilo skoraj nobenega odziva. V Debre Abbayu je bilo po nekem masakru fotografiranih 30 trupel, kar so pri The Telegraph dodatno preverili s satelitskimi posnetki, prikazano je bilo tudi na France24, a tudi to ni povzročilo nobene reakcije. Blokada Tigraja, ki jo je organiziral etiopski premier Abij Ahmed in je trajala dve leti, je povzročila smrt na stotine tisočev ljudi zaradi lakote in pomanjkanja zdravstvene oskrbe.
Pred kratkim se je Univerza v Gentu odločila, da zaostri kriterije za sodelovanje z izraelskimi institucijami, in pri tem navajala kršitve človekovih pravic. Ta odločitev je povzročila različne razprave. Kot profesor na tej univerzi sem vprašal rektorja, zakaj ti kriteriji niso bili nikoli uporabljeni glede sodelovanja z etiopskimi institucijami, ki so bile vpletene v vojno v Tigraju, kljub primerljivi in celo hujši resnosti. Ta asimetrija razkriva, da nekaj političnih akterjev izrablja Gazo za svoje politične agende in mobilizacijo javnega mnenja, medtem ko ignorira afriške krize, ki so ravno tako hude.
V Al Faširju o ekstremnem nasilju pričajo poboji in množična grobišča. Vsaj satelitske posnetke z dokazi o le-teh so povzeli mnogi mediji, a se je na vse skupaj hitro pozabilo. V regiji Kivu so konflikti, povezani z oboroženimi silami in izkoriščanjem mineralov, povzročili na tisoče smrti in pregon na stotine tisočev ljudi. O teh tragedijah, čeprav so dokumentirane, v naših medijih ne pišejo, medtem ko Gaza prevladuje na vsaki naslovnici.
Kolektivna odgovornost
Zakaj tragično dogajanje v Afriki ostaja nevidno? Kompleksnost afriških konfliktov – z vsemi frakcijami in razvejanostjo – ni nič manjša od palestinskega konflikta. Toda poročevalci s terena so redki, področja nevarna in nedostopna. Podobe in pričevanja, ki dospejo do nas, niso vedno “čista” in zahodni javnosti je ruralni kontekst manj domač. Medijska pokritost sledi interesom javnosti: konflikti, ki se zdijo “blizu”, simbolno ali čustveno dostopni, pritegnejo več klikov in pozornosti. V tem kontekstu politična izraba Gaze s strani nekaterih akterjev še naprej povečuje to asimetrijo. Človeških tragedij v Tigraju, Darfurju ali Kivu ni na naslovnicah, ker ne služijo medijem ali politični agendi.
A vseeno je možno, da uravnotežimo našo pozornost. Mediji, nevladne organizacije in aktivisti morajo pokrivati ta krizna območja z isto intenzivnostjo kot Gazo, narediti zgodbe dostopne, ne da bi spregledali njihovo kompleksnost, in ojačati glasove afriških žrtev. Mi vsi delimo kolektivno odgovornost: ne smemo razvrščati in meriti trpljenja, ampak dati glas vsaki zgodbi, podpirati pravičnost in solidarnost.
Vsako izgubljeno življenje v Tigraju, Al Faširju ali regiji Kivu si namreč zasluži, da ga spoznamo, in vsaka tragedija, da jo priznamo. Gaza si zasluži pozornost, ki jo prejema, a Afrika si zasluži ravno takšno, če ne še večjo. Človeštvo si ne more dovoliti lestvice, na kateri so nekatera življenja pomembnejša od drugih. Vsaka smrt šteje, vsak krik mora biti slišan, vsako življenje je treba braniti.
Jan Nyssen je geograf, profesor na Univerzi v Gentu in avtor več knjig. Veliko let je predaval na Univerzi v Makeleju v Tigraju. Ves čas vojne v Tigraju je spremljal dogodke in o njih poročal v raznih medijih. Poročila je pošiljal tudi vsem, ki smo bili prijavljeni na njegovi mailing listi. Na podlagi zbranih pričevanj in dokumentov je izdal knjigo The Chronicle of the Tigray tragedy (2020–2022).
