Pozabljeni junak slovenske zgodovine
Nova monografija in razstava v Vili Bartolomei osvetljujeta življenje barona Andreja Čehovina
Goriški muzej je v sklopu muzejskih torkovih večerov na Gradu Kromberk gostil v torek, 10. marca, predstavitev knjige Najhrabrejši med hrabrimi – baron Andrej Čehovin (1810–1855). Publikacijo je izdal Park vojaške zgodovine (PVZ) v Pivki, predstavila pa sta jo avtorja Janko Boštjančič, direktor PVZ, in Pavel Car, predsednik Slovenskega falerističnega društva. Knjiga je izšla ob 170. obletnici smrti Čehovina, ki so se mu v Parku vojaške zgodovine poklonili tudi z razstavo, ki bo do konca maja gostovala v Vili Bartolomei v Solkanu. Prisotne sta uvodoma pozdravila Kristina Furlan, odgovorna za stike z javnostjo pri Goriškem muzeju, in direktor Vladimir Peruničič, ki se je posebno zahvalil tudi kustosu Davorju Kernelu, saj je koordiniral sodelovanje med muzejem in PVZ. Boštjančič je predstavil lik Čehovina, ki se je rodil leta 1810 kot tretji od sedmih otrok v zaselku Dolanci v današnji občini Komen. Materin brat je bil župnik v Postojni in je sestro nagovoril, naj sina izšola, saj je v njem videl velik potencial. Čehovin je prvi dve leti gimnazije obiskoval v Gorici, kasneje pa v Novem mestu in Ljubljani. Šolanja ni dokončal, ker je bil sprejet v cesarsko vojsko, čeprav je bil bolj šibke postave. Sprejeli so ga v topništvo, izobraževanje je nadaljeval v podčastniški šoli. Njegov bleščeč karierni vzpon se je začel leta 1848, ko sta se med prvo italijansko vojno za neodvisnost pomerila Avstrijsko cesarstvo in Sardinsko-piemontsko kraljestvo. Čehovin je takrat služil v bateriji konjeniške baterije, za takratne čase visoko mobilni in izurjeni enoti. Cesarski vojski je v vojni poveljeval general Radetzky, kateremu v čast je avstrijski skladatelj Johann Strauss st. po koncu spopadov napisal še danes znano koračnico Radetzky marš. Pavel Car je razložil, da je Čehovin med bitkami pripeljal svoje topove 300 do 400 metrov od sovražnih enot, tako da je bila enota že v dosegu lahkega strelnega orožja, namesto krogel pa je uporabljal kanistre s kroglicami, ki so nad pehoto imeli uničujoč učinek. V bitki pri Montanari, konec maja 1848, si je prislužil srebrno medaljo za hrabrost prve stopnje. Julija istega leta je med bitko pri Custozi, v bližini Sommacampagne, po smrti poročnika Pauerja prevzel poveljevanje artilerijske baterije in tudi sam pomagal s polnitvijo topov. Po bitki je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Nekaj dni kasneje se je ponovno izkazal pri Volti Mantovani in bil iz nadognjičarja povišan v podporočnika ter tako postal poveljnik svoje baterije. Povišanje iz podčastniškega v častniški čin je bila takrat prava redkost. Po premirju se je vojna spet vnela v marcu 1849, Čehovin se je izjemno izkazal tudi v bojih pri Mortari in Novari, bil odlikovan z vojaškim redom Marije Terezije in bil povišan v plemiški stan – postal je baron. Car, sicer tudi avtor knjige Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja, je poudaril, da so le trije Slovenci prejeli to pomembno odlikovanje. Čehovin je po vojni še naprej služil cesarski vojski. Leta 1855 je v Mantovi hudo zbolel, najverjetneje za kolero. V zdraviliškem mestu Baden mu je neuspešno skušal pomagati celo cesarski zdravnik. Z vojaškimi častmi so barona pokopali na badenskem pokopališču. Njegov nagrobni spomenik stoji še danes, leta 2022 je prav Park vojaške zgodovine Pivka v sodelovanju s podjetjem Guardiaris poskrbel za njegovo obnovo. Ob petdeseti obletnici konca vojne so Čehovinu postavili spomenik v domači vasi, kip je izklesal kipar Anton Bitežnik, podstavek pa je oblikoval Maks Fabiani. V dvajsetih letih so fašisti spomenik premazali, zato so ga domačini skrili in ponovno postavili šele leta 1989. Spomin na Čehovina je počasi zbledel, z novo publikacijo pa bodo njegovi dosežki ostali zapisani v zgodovini tudi v prihodnje.
