V demografski zimi najbolj zebe ženske
Dne 15. maja je bil mednarodni dan družine – še ena priložnost, ob kateri so se jasno pokazali delitve in razkoli v družbi. Na svetovni ravni živimo v ozračju naraščajočega radikalizma. Družina, glavna družbena institucija, je postala kraj spopadov in nasprotujočih si mnenj, še bolj, kot je bilo v preteklosti področje socialno-ekonomskih pravic. Politični desnici, ki trdi, da je družina edinstvena oziroma da ima pred vsemi prednost “naravna” družina, ki temelji na zakonski zvezi, se tudi v Italiji postavlja proti liberalna levica, ki govori o različnih vrstah družine. Gre torej za antropološko bitko med naravno družino in ostalimi družinami, politični dvoboj med desnico in levico, ki ne poteka več na konkretnem, gospodarskem, temveč na teoretičnem področju družbenih ved in zaznane identitete posameznikov. Vsem političnim strujam pa mora postati jasno, da ustvarjanje ugodnih pogojev za razvoj družine, zlasti naravne, je edini način za reševanje ene najresnejših kriz, s katero se sooča Zahod: demografske krize. Demografska zima je izziv in vsaka država ima nalogo ustvariti normativno in kulturno okolje, ki bo ščitilo družine. Potrebne so daljnovidne politike, in ker govorimo o problemu, ki je skupen vsem nam, se ga je treba tudi skupaj lotiti, brez ideoloških pregrad in radikalnih stališč.
O družini sta govorila tudi italijanska premierka Giorgia Meloni in papež Frančišek v rimskem Avditoriju sprave, kjer je 12. maja potekalo srečanje o splošnem stanju rodnosti v Italiji. Papež je poudaril, da so potrebne dolgoročne politike, saj je “rojstvo otrok glavni pokazatelj upanja pri nekem narodu. Če se jih rodi malo, to pomeni, da je upanja malo.” Sveti oče in premierka sta se še posebno zaustavila ob vlogi ženske v družbi. Poudarila sta, da zlasti za ženske še vedno veljajo skoraj nepremostljive omejitve, saj so najbolj prizadete prav one, ki so pogosto prisiljene ostati na razpotju med kariero in materinstvom in so preobremenjene s skrbmi za lastno družino. Demografska zima je pravzaprav zima mater: vedno manj jih je, vedno bolj so osamljene, vedno težje se vključijo na tržišče dela. Slabše jim gre ne le v primerjavi z moškimi, temveč tudi z ženskami, ki nimajo otrok – razlike se iz leta v leto poglabljajo, demografski padec pa je proces, ki ga lahko upočasnimo, tudi če nudimo ženskam možnost, da izpolnijo svojo željo po materinstvu, ne da bi se odpovedale svojim poklicnim željam, če jih imajo.
Na materinstvo moramo gledati brez ideologij, pragmatično, saj so številke zaskrbljujoče. V letu 2022 je bila stopnja rodnosti v Italiji najnižja doslej, in sicer -1,9 % z 392.598 vpisi v matični register. Raziskave kažejo, da krčenje rodnosti, ki spremlja Italijo že desetletja, zdaj prizadeva tudi komponento prebivalstva, ki jo sestavljajo tujci. Ženske v Italiji postanejo matere kasneje, imajo manj otrok ali pa se odločijo, da jih ne bodo imele. Poročilo organizacije Save The Children “Le Equilibriste – La maternità in Italia 2023” navaja, da se je povprečna starost ženske ob rojstvu prvega otroka dvignila na 32 let, 43 % mater pa pravi, da si ne želi drugih otrok.
Pri vsem tem strokovnjaki navajajo, da moramo enkrat za vselej ovreči napačno enačbo: več gospodinj, več mater. V resnici velja ravno nasprotno: več zaposlenih žensk pomeni tudi več otrok. Dejansko obstaja neposredna in pozitivna povezava med žensko zaposlenostjo in rodnostjo – več otrok se rodi v družinah, kjer oba starša delata. Kljub temu sta za delovne razmere žensk, zlasti mater, v Italiji še vedno v veliki meri značilni nestabilnost in negotovost, k čemur pripomoreta strukturno pomanjkanje storitev otroškega varstva, začenši z mrežo jasli na ozemlju, in pomanjkanje politik za spodbujanje večje pravičnosti pri porazdelitvi bremena, ki ga predstavlja vsakodnevno delo v družini. Za vsako peto žensko pomeni danes materinstvo slovo od službe, in to vedno bolj nepreklicno.
Če država namerava konkretno spodbujati in podpirati starševstvo, mora torej ukrepati celostno in na več ravneh, okrepiti mora ekonomsko podporo družinam z mladoletnimi otroki, zagotoviti mrežo jasli in predsvem nuditi ženskam možnost izbire. Poleg storitev, ki spremljajo prva leta otrokovega življenja, je potrebna odločna zavezanost, da se ženskam omogoči razvoj lastne poklicne poti, ob tem pa mora priti tudi do preoblikovanja poslovnega sveta, ki je v mnogih primerih ženskam še vedno nenaklonjen – še vedno opažamo diskriminacije, tiste, povezane z materinstvom, pa tudi neenakost plač in prenizko zastopanost žensk na vodilnih položajih.
Številne ženske in družine se soočajo z občutkom negotovosti glede prihodnosti, živijo v razočaranju in strahu. Otroke danes razumemo kot podvig, ki je na ramenih družine, ne pa kot vrednoto, temelj za napredovanje družbe. Demografske zime ni mogoče hitro zaustaviti, za to so potrebne nove družinske politike v podporo starševstvu in ženskam. Oblikovati moramo skupen jezik, v katerem se bomo ustrezno pogovarjali o rojstvu. Jezik, ki ni ne desničarski ne levičarski, temveč laičen, neobremenjen z ideološko dediščino in klišeji.
