Kako smo prišli do Janša 4.0?
Od povolilne negotovosti do nove koalicije
Janez Janša je znova slovenski premier. Ko bo čez nekaj tednov dokončno sestavil svojo vladno ekipo, bo začel svoj četrti mandat na čelu vlade. Po eni strani se vse skupaj zdi zelo nenavadno. Ko je po porazu na volitvah leta 2022 zapuščal premierski položaj, se je zdela njegova vrnitev že čez štiri leta težko predstavljiva. Janša je odhajal ob valu nezadovoljstva zaradi njegovih pandemskih ukrepov in drugih bolj avtokratskih potez. Na oblast je na krilih silovite volilne zmage prijahal nov obraz, ki ni bil videti kot muha enodnevnica. A hkrati je prvak SDS edina prava stalnica v slovenski politiki in kot tak je še enkrat pokazal in dokazal svojo politično mojstrstvo. To je treba priznati ne glede na to, ali ga kot politika obožujemo ali iz dna duše sovražimo.
Dnevi in prvi tedni po volilni nedelji so kot relativnega zmagovalca volitev izkristalizirali Roberta Goloba, ki se je pompozno lotil sestavljanja “široke vlade narodne enotnosti”. Spomnimo se, da se je Janša takrat bolj kot ne ukvarjal z domnevnimi volilnimi nepravilnostmi in še dolgo ni kazal zanimanja za sestavljanje vlade. Četudi je morda vse skupaj bila le taktika, je bil prvak SDS konec marca in v začetku aprila glede sestavljanja vlade zares v težkem položaju. Če je lahko z gotovostjo računal na NSi, je imel v naboru možnih koalicijskih partnerjev le še povolilno zmedene Demokrate in Resnico, ki se je srdito zaklinjala, da z njim ne bo sodelovala. Vstop Svobode, SD ali Levice v Janševo vlado je bil seveda nepredstavljiv.
Pomembno vlogo je tu odigrala NSi. Ta je že na začetku odločno zavrnila kakršnokoli sodelovanje z Golobom ter nato z Resnico in Demokrati oblikovala t. i. tretji blok, ki naj bi skupaj podprl novega mandatarja. Tako je NSi vsaj deloma pripeljala Resnico in Demokrate bližje Janši in mu nakazala, da je sestava desne/desnosredinske vlade mogoča. Zagotovo so nato sledili pogovori in dogovori, ki so pripeljali do odmevne izvolitve predsednika Resnice Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora. Od takrat naprej je bilo bolj ali manj jasno, da smo na poti k novi Janševi vladi.
Prvak SDS se je njenega sestavljanja lotil tako, kot se za prekaljenega politika spodobi. Brez izjav za medije po sestankih, kot smo bili priča pri Golobu, in brez komentarjev na družbenih omrežjih. Preden je svoje ime poslal na mandatarsko glasovanje, je trdnost nastajajoče koalicije in zanesljivost zunanje podpore Resnice preveril na glasovanjih o nekaterih zakonih, ki so v državni zbor romali še pred oblikovanjem vlade.
Stranke z levega pola pravega odgovora niso našle. Svoboda je s spotikanjem nove koalicije poskusila tik pred glasovanjem o novem predsedniku vlade. Najprej z najavo, da bi podprla tehničnega mandatarja, ki bi ga predlagala predsednica, in nato še s pritožbo na ustavno sodišče glede afere Black Cube in volitev, ki jo je ob podpori dveh poslank podal neuspeli poslanski kandidat Svobode. Oba strela sta zgrešila gol, na koncu pa jih je leva sredina dobila po glavi še na glasovanju o predsedniku vlade, kjer je Janšo podprlo 51 poslancev. Čeprav je bilo glasovanje tajno, nam matematika razkrije, da je 51. glas lahko prispeval le nekdo iz Svobode, SD ali Levice. Nova opozicija, od katere njihovi volilci pričakujejo totalno vojno in srdit upor proti Janši, se tako na pragu nove vlade osuplo sprašuje, ali ima v svojih vrstah izdajalca.
Kaj nas čaka v prihodnje, si lahko precej dobro predstavljamo. Vemo, kako vlada Janez Janša, kakšne ukrepe sprejema, proti komu rad vodi bitke in na koga gleda z večjo naklonjenostjo. Usmeritev prihajajoče vlade so nam nakazali tudi sprejeti zakoni, spremembe v sestavi in številu ministrstev in izjave glavnih akterjev. Ker opozicije in koalicije ne bo ločilo prav veliko poslanskih glasov, bo seveda pomemben faktor ohranjanje trdnosti koalicije in zanesljivost zunanje podpore Resnice. Pri tem pa ne gre spregledati, da bodo v vladi ter med njenimi podporniki stranke, ki so si ideološko blizu in vse sodijo na desnico ali vsaj na desno sredino. To bo novost. Janša je namreč v vseh svojih dosedanjih vladah imel vsaj eno stranko s sredine ali leve sredine. Jasno je sicer, kdo bo imel v vladi prvo in zadnjo besedo. Ob vstopanju v pretekle Janševe koalicije se je namreč marsikatera stranka rada predstavljala kot korektiv in tisti faktor, ki bo miril impulzivno in srdito stran premierja. Še vsaki do sedaj je to boleče spodletelo.
