Potres, ruševine in srce, ki ne pozabi
Maja 1976 smo v naši deželi doživeli silovit potres. Prizadel je zlasti videmsko pokrajino, tudi Nadiške in Terske doline ter Rezijo. V tistem letu je bil v Pinedu v občini Claut na Pordenonskem skavtski jamboree, ki je na skupnem taboru prvič združil pripadnike organizacije iz Tržaške, Goriške in Koroške. Prav zaradi posledic potresa in zavedanja, da moramo kot organizacija pomagati ljudem v stiski, je takoj po jamboreeju stekla akcija za pomoč v slovenski Benečiji.
Spominjam se, da smo imeli goriški skavti nekaj let med svojimi člani Donata iz Plestišč v občini Tipana. Na misel nam je prišlo, da gremo v to vas pogledat, kakšne so najbolj nujne potrebe.
Njega sicer nismo našli, ker se je odselil nekam v Italijo. Smo pa v gostilni v Tipani naleteli na Roberta, fanta naših let, s katerim smo spletli prijateljske vezi in z njegovo pomočjo prišli v stik z domačini. Tako je v mesecu avgustu in septembru stekla akcija za pomoč domačinom v občini Tipana, pri kateri so sodelovali goriški in tržaški skavti in skavtinje (v tistem letu je nastala Slovenska zamejska skavtska organizacija – SZSO). Šotori so bili postavljeni sredi vasi pred občinsko hišo kar na gramozu. Pomagali smo domačinom pri delih okoli poškodovanih hiš ali pa pri delih na polju. Sodelovali so tudi nekateri člani Olympie in Slovensko dobrodelno društvo. Delo je v tedenskih izmenah potekalo tudi v vaseh Viškorša (Monteaperta), Subit, Prosnid (Prosenicco), Debeleži (Debellis) in Karnahta (Cornappo). Med drugimi deli je bila zanimiva pomoč pri podiranju lesenih hiš nekdanjih beguncev v Padričah in ponovnem postavljanju bivališč v občini Tipana.
V popoldanskih in večernih urah smo ob spremljavi Mirkove harmonike v vaški gostilni peli slovenske pesmi. Maloštevilni so peli z nami, ostali so radovedno gledali in poslušali. Prišli so tudi karabinjerji, ki so spremljali dogajanje, vendar niso prepovedali petja. Med družabnostjo smo jim ponudili pomoč pri organizaciji vaške šagre. V njenem okviru je bila na sporedu tudi odbojkarska tekma med ekipo Olympia iz Gorice in ASFRJ iz Čedada. Za glasbo pa je poskrbel ansambel Veseli števerjanski fantje.
Obiskali smo tudi duhovnika Artura Blasutto v Viškorši, kjer je živel, potem ko so ga cerkvene in civilne oblasti dolgo let preganjale zaradi delovanja v korist domačega slovenskega prebivalstva.
Vsi ti stiki so se žal v naslednjih mesecih prekinili zaradi razdalje ter službenih in šolskih obveznosti članov skavtske organizacije. V skavtskih spominih pa se ponovno pojavlja občina Tipana, predvsem vasi Plestišča in Prosnid, ko je leta 2006 tam potekal zamejski jamboree z več podtabori.
Za zaključek še nekaj osebnih spominov. V istem letu sem bil nekaj tednov z organizacijo CUAMM iz Padove kot prostovoljec v kraju Sedelca (Sedilis) nad Čento (Tarcento). Obiskovali smo starejše ljudi po zapuščenih vaseh in jim nosili najnujnejše. Spominjam se, da smo obiskovali staro ženo v vasi Breg (Pers) pod Mužci, ki je imela rano na nogi. Na vasi v Terski dolini sem v naslednjih letih ostal čustveno navezan. Gre za kraje, ki so že več kot 150 let pod Italijo, pa vendar še vedno obstaja vsaj malenkostna tradicija, ki je vezana na slovensko kulturo. Kljub temu da je Slovenija samo nekaj kilometrov stran čez Nadižo, so se živi stiki z matično državo skoraj izgubili. Ko stojiš na Napoleonovem mostu čez Nadižo, gledaš na enem bregu Prosnid, ki je v Italiji, na drugem pa Logje, ki so v Sloveniji. Ti kraji so doživeli težko raznarodovanje, prizadelo jih je izseljevanje in na koncu še potres. Ohranili pa so pristno naravno lepoto, bujno rastlinstvo, visoke gore. Zato se z veseljem spominjam vseh izletov, peš in s kolesom: po strugi Nadiže do izvira, ob reki do Brezij (Montemaggiore) s pokojnim Marjanom Jevnikarjem, na goro Brinico, na Mužce in še kam. V zadnjih letih pelje čez te vasi Nebeška pot (Cammino celeste), tako da se lahko sreča kar nekaj pohodnikov in je mogoče v vasi Brezje tudi prenočiti.
