Vprašanja, ki nam jih zastavlja Jezusovo vstajenje
V knjigi Vrt bogov je pisatelj Alojz Rebula o vstajenju zapisal naslednje misli: “‘Koliko kristjanov pa misliš, da zares veruje v vstajenje?’ – ‘Mogoče polovica tistih, ki hodijo v cerkev.’ – Jaz domnevam za to dva razloga. ‘Prvič, ker nas od vseh dogem ta najbolj osebno prizadeva … Drugič, ker je z našega osebnega vidika ta dogma tudi najbolj fantastična: bivanje zunaj časa in prostora … Če je kaj v verovanju dar, je gotovo to, da moreš prepričano reči: Verujem v vstajenje mrtvih. Obenem pa je krščanstvo tako projicirano v nesmrtnost, da mu vzeti vstajenje pomeni vzeti dušo. Vzeti raketi njeno gorivo …’”
Z vero v Kristusovo vstajenje imamo kristjani težave. Pogosto ga zameglimo s stvarmi, ki se zdijo pomembnejše od vere, ali z zgolj tostranskim pogledom na življenje. Precej kristjanov ne veruje, da se naše življenje po smrti še nadaljuje.
Marsikomu je bolj simpatično vzhodno verovanje o reinkarnaciji, to je o ponovnem utelešenju duše, ki ga najdemo v budizmu in indijskih filozofijah in verovanjih, kot krščansko verovanje v eno smrt, ki je dokončna in ki ji sledi vstajenje.
Jezus je Judom o sebi naravnost rekel: “Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19) Govoril jim je o svojem telesu, da bo umorjen in bo tretji dan vstal. Še bolj neposreden je bil, ko jim je sebe predložil kot póroka vstajenja: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.” (Jn 11,25) Apostol Pavel to kratko zaključi: Z vero v vstajenje krščanstvo stoji, če te močne vere ni, pade.
Ob Jezusovem vstajenju si postavimo nekaj vprašanj
Kaj je zame osebno in za nas Slovence v zamejstvu Velika noč? To, da se ta dan lepše oblečemo, da se zberemo kot družina in da velikonočne jedi ter darovi obogatijo našo domačo mizo? Da v večjem številu pridemo k maši? Jezusovo vstajenje ni vesel konec lepe pravljice ne srečni konec nekega filma, ampak poseg Boga Očeta v moje, naše življenje. On, ki mi je življenje podaril, pričakuje mojo osebno ljubezen. Sem morda enega in pravega ljubečega Boga zamenjal s kakšnim drugim bogom – uspešnim gmotnim življenjem, kariero, slavo, vseh vrst odvisnostmi? Se zavedam, da tudi brez ljubezni do bližnjega ni moje prave sreče? Ali z rastjo življenjskega blagostanja raste tudi ljubezen do življenja, ki ga prinašajo nova rojstva otrok, ali prevladuje v naših zamejskih družinah po vzoru drugih zavestna kultura smrti? Bomo s to držo pripomogli k izumrtju našega naroda? Apostol Pavel nas spominja in opominja: “Naša vera temelji na Kristusovi smrti in vstajenju, prav tako kot hiša leži na temeljih: če ti popustijo, se zruši vsa hiša.” (prim. 1 Kor 15) Hiša zdravih in bogatih osebnih odnosov z Bogom in človekom je zgrajena na naši veri v Jezusovo vstajenje.
Kaj Jezusovo vstajenje sporoča našim zamejskim skupnostim? Apostoli so v moči Jezusovega vstajenja veliko skrb posvečali medsebojnim odnosom, preraščali osebne spore in tako gradili cerkvene skupnosti, ki so bile zgled drugim svetnim skupnostim. Ali vodijo naša kulturna in druga društva takšni pristni odnosi ali želja po oblasti, premajhna skrb za povezovanje, osebno uveljavljanje, strah pred drugačnim mišljenjem? Delujejo te skupnosti v skupni blagor ali za partikularne koristi? Ali smo po vzoru apostolov, zlasti Pavla in njegovih sodelavcev, dovolj odprti za sodelovanje z bližnjo “čezmejno” matično slovensko goriško sredino ali se zapiramo v svoje ozke zamejske meje in se s tem kulturno, duhovno ter družbeno siromašimo? Brez tega pretakanja slovenske “brezmejne” življenjske krvi ne bomo preživeli.
Drage bralke in dragi bralci, naj končam z voščilom mojega “soseda” Primoža Trubarja, s katerim se skoraj vsak dan prijazno pogledava, ko se skozi Rubije, kjer je upodobljen v doprsnem kipu, vozim v cerkev v Gabrjah ali na Vrhu Sv. Mihaela. Izraženo je v pesmi Ta stara velikanočna pejssen: Debi nebil (Jezus) od smérti vstal, Vusúlni Sveit bi konèc vsel. Obtú se vesselimo, Inu Boga hvalimo. (Jurij Dalmatin, Slovenska protestantska pesmarica, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984, str. 148) Naj dodam še željo pokojnega papeža Frančiška: “Pustimo, da vstajenje osvoji in spremeni naše življenje.”
