Vsi za enega, eden za vse
Rodila sem se v družini, kjer vrednote niso bile nekaj samoumevnega, temveč nekaj, kar se je živelo. Že od malih nog so me tako starši kot nonoti usmerjali, vzgajali in mi bili ob strani na vsakem koraku na pravi poti. Spoštovanje, smisel za skupnost, odgovornost, prijaznost in dobrota, prav tako pa tudi slovenstvo. Zadnje ne samo kot navada ali folklora za posebne priložnosti, ampak kot vsakdanji materni jezik, odnos, duh in zavest o tem, kdo sem in kdo smo. Pripovedovanje o starih časih, ko je slovenska beseda pri nas bila prepovedana, in o tem, kako so naši ljudje trpeli, mi je vedno bilo vodilo, naj bom na svoje korenine ponosna in zanje hvaležna. Kljub temu pa sem odraščala v novem, spremenjenem svetu, v katerem se preteklost ne sme pozabiti, da se stvari ne ponovijo; sovraštvo in razdeljenost morata ostati v preteklosti, da ne zaznamujeta prihodnosti. Svet in družba sta se torej spremenila (tudi če danes vidimo grozote, ki v razvito družbo sploh ne sodijo), hkrati tudi naša zamejska družba, družba slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Zadnje čase je naša pozornost usmerjena predvsem v dogajanje na področju šolstva in z njim povezano politiko. Šolstvo v zamejstvu je bilo in še vedno je prostor, kjer se prepletajo vzgoja, identiteta, politika in prihodnost. Ni samo vprašanje učnih programov ali ur slovenščine, ampak vprašanje obstoja skupnosti. Občutek je, da se že leta vrtimo v istih razpravah, ki ne dajo odgovora, medtem ko se razmere na terenu slabšajo. Otrok je vedno manj, raba slovenščine peša, prihodnost slovenske šole zaznamuje samo velik vprašaj. Sama imam možnost opazovati našo zamejsko družbo in torej tudi stanje slovenščine z različnih zornih kotov. Na delu, v bolj formalnem okolju, med prijatelji in vrstniki, v športnem okolju ter tudi med najmlajšimi, našimi prihodnjimi generacijami, kot trenerka malih slovenskih športnic in športnikov. Odkritosrčno lahko rečem, da na splošno vlada velika zmeda. Zdi se, da vsi, ki so kakorkoli vključeni v oblikovanje prihodnosti slovenskega šolstva v Italiji in slovenske skupnosti nasploh, sploh ne vedo, kaj se dogaja med ljudmi. Da mladih bolj ali manj ne zanima naša politika, belo ali rdeče, oz. kdo bo rešil določen problem, zanimajo pa jih konkretne spremembe, še mlajšim pa moram enostavno razložiti razliko v rabi besede zakaj in besede ker.
Da povzamem svoje misli. Čas je, ponavljam, da se zakoplje bojna sekira, da se spomnimo, zakaj smo sploh tu, da brez enotnosti, brez poslušanja in brez poguma za spremembe ne bo prihodnosti. Ne za šolstvo, ne za jezik, ne za zamejsko skupnost. Zadnji konkreten primer so jasli pri Sv. Ivanu v Trstu. Zdaj je trenutek, da stopimo vsi skupaj. Razumeti moramo, da biti združeni ne pomeni, da smo vsi enakega mnenja, pomeni, da razumemo, da drug brez drugega ne moremo preživeti. Splošno je znano, da je v slogi moč: vsi za enega, eden za vse.
