Bo strah ubil prostovoljstvo?
Zakaj postaja danes vse tako zapleteno? Bodo pod takimi pogoji obstale vrednote aktivne soudeleženosti v družbi ali bo družba postala zgolj skupek posameznikov, ki se za druge ne brigajo, ker jih drugače lahko doletijo hude posledice?
Pred nekaj dnevi sta bila župan občine Preone v Karniji, Andrea Martinis, in koordinator tamkajšnje ekipe civilne zaščite, Renato Valent, obsojena zaradi smrti prostovoljca. Julija 2023 je med čiščenjem gozdne ceste po močni nevihti izgubil življenje Giuseppe De Paoli, 74-letni član občinske civilne zaščite, ker je med delom nanj padla odlomljena veja. Sodišče je za župana in koordinatorja ugotovilo kazensko odgovornost za uboj iz malomarnosti, ker prostovoljcu nista zagotovila ustreznih informacij in usposabljanja.
Primer iz Karnije je sprožil veliko zaskrbljenost med župani in prostovoljci civilne zaščite, ki zahtevajo jasnejšo in bolje urejeno zakonodajo glede odgovornosti. Ob tem bi bilo prav, da bi bili zaskrbljeni tudi vsi občani, saj se je civilna zaščita v številnih izrednih primerih izkazala za nenadomestljivo silo, v naših krajih nazadnje v času poletnih požarov na Krasu.
Ta primer odpira širše vprašanje: ali bomo ljudje še pripravljeni delati kot prostovoljci, če bo od nas zahtevano vedno več, obenem pa bo vsaka napaka lahko kazensko sankcionirana? Prostovoljstvo je srce skupnosti, dragoceno še posebej v težkih trenutkih, pa tudi pri organizaciji večjih dogodkov. Zakonodaja ga vse bolj obravnava kot profesionalno delo, voditelje pa kot lastnike podjetij. Ne moremo pričakovati, da bodo prostovoljci še naprej prevzemali vse večje odgovornosti za delo, ki ga opravljajo ob redni službi v dobrobit skupnosti. Če želimo ohraniti solidarnost, soudeleženost in občutek odgovornosti do drugih, bo treba najti ravnovesje med zaščito prostovoljcev, zagotavljanjem varnih pogojev in ustvarjanjem okolja, v katerem se prostovoljci ne bodo bali pomagati.
Ustroj civilne zaščite premore v naši deželi razvejano strukturo z organizacijskim in operativnim vrhom, ki skrbita za ključne usmerjevalne in koordinacijske funkcije ter nadzorujeta ekipe prostovoljcev, ki jih ima vsaka občina. V zadnjih letih je centralizacija vse močnejša in za določene vaške aktivnosti omejujoča; mogoče bi bilo vredno razmišljati tudi o centralizaciji odgovornosti, da bi največje breme nosili poklicni funkcionarji in tehniki, ne pa prostovoljci.
Naravno je pričakovati, da si nihče kot prostovoljec ne bo želel naložiti velikih odgovornosti, če mu bo zaradi tega grozil celo pripor ali visoke odškodnine. Če pa prostovoljci ne bodo več pripravljeni prevzemati odgovornosti zaradi strahu pred pravnimi posledicami, se lahko postopoma oslabi celoten sistem civilne zaščite. Posledic tega ne bi občutili le prostovoljci, temveč vsi prebivalci, ki se zanašamo na pomoč v izrednih razmerah. Če želimo ohraniti varnost in solidarnost, bo treba strukturo in pravila delovanja korenito spremeniti.
