Tisti, ki je na razpotju

Jezikovnica (210)

Poletje nas tu in tam razveseli z manjšo mero dežja, večinoma pa smo izpostavljeni vročini. Tako je tudi z rastlinami, divjimi in kultiviranimi, skušajo se zadovoljiti z najmanjšo merico vode in kljub suši obilno cvetijo, vsaj nekatere. Zadnjič sem pisala o potrošniku in o njegovih modrih cvetovih, ki me razveseljujejo ob zgodnjih jutrih. Tokrat pa se zaustavljam ob rastlini s komaj opaznimi cvetovi, na katerih in med katerimi prav tako neutrudno brenčijo čebele. Njihove nožice so bele od cvetnega prahu, ki ga vneto nabirajo in bogato obložene letajo od enega cvetka do drugega. Spreletavajo se med rastlinami, ki se imenujejo trpotec, in sicer ozkolistni (Plantago lanceolata), širokolistni (Plantago major) in srednji (Plantago media). Srednji trpotec ima najlepši cvet, vijolične barve je in lepo diši, njegovi listi pa se tesno prilegajo tlom, zato ne more rasti med gosto travo. Ozkolistni lahko na trati ustvari cele kolonije, kjer uspeva samo on, in to sredi visokega poletja. Širokolistni pa se razbohoti tam, kjer vneto hodimo. Kot da mu to, da je pohojen, sploh ne škodi. Bolj ko so tla zbita, bolje uspeva. Njegovi listi s prepoznavnimi žilami, ki so videti kot niti, če list pretrgamo, so lahko precej široki, zato mu pristaja glagol “razbohotiti se”, še bolj “plahutati”, saj se lahko z njegovimi listi malce ohladimo, če si z njimi namesto pahljače popihamo pred obrazom. Cvetovi širokolistnega trpotca pa so od vseh treh omenjenih najmanj vpadljivi, ker so zelenkasti, čeprav strumno pokončni. Kljub temu da sta ozkolistni trpotec in širokolistni trpotec zdravilna, saj je izvleček iz prvega v sirupih za lajšanje suhega kašlja, drugega pa mi je mama kot otroku privezovala na potolčena kolena in komolce, sta tudi alergogena. Tisti beli cvetni prah, ki se zdaj otresa z belkastih cvetov ozkolistnega trpotca in ga čebele pridno zbirajo, je lahko tudi povod za občutek težke sape ipd., če smo le dovzetni za alergijo na cvetni prah. Ampak ta rubrika ni namenjena zdravstvenim nasvetom, zato se bom posvetila jezikovni plati trpotca.

Ste kdaj pomislili, iz česa izvira samostalnik trpotec? Trpotec, klopotec, rapotec, repatec … V resnici trpotec s klopotcem po etimološki plati nima nič skupnega, z drugima naštetima podobnima besedama pa tudi ne. Edino s potrošnikom (oz. cikorijo), o katerem sem pisala zadnjič, ga druži skupni koren, to je pot. Kot je značilno rastišče za potrošnik pot, torej tam, kjer se hodi (danes se večinoma vozi, zato so potrošniki ob robovih oz. na bankinah cest), je enako tudi s trpotcem. V Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja piše, da izhaja današnja beseda trpotec iz praslovanskega števnika “tri” in samostalnika “pot” v pomenu, da raste tam, kjer so tri poti, torej ob razpotjih: “Trpotec je tako poimenovan zato, ker rad raste na steptani zemlji, ob poti ali celo na njej.” Našemu trpotcu so podobne tudi hrvaške različice (trputac, trput, triputac) in ukrajinska (tryputnik), medtem ko je v ruščini bolj izpostavljena pot (poputnik), enako tudi v nemščini (Wegerich), saj nemško “der Weg” pomeni “pot”. V Slovarju Pohlinovega jezika, ki ga je sestavil akademik dr. Marko Snoj in obsega besedje iz del jezikoslovca Marka Pohlina (1735–1801) ter je prav tako dostopen prek spletnega jezikovnega portala Fran, pa najdemo še različico “pripotec”, kar še bolj plastično ponazori dejstvo, da trpotec raste ob poteh oz. “pri poti”.

Pa sklenimo spet s čebelami, katerih jutranje brenčanje je bilo povod za tale zapis, oz. s Čebelarskim slovarjem, kamor je našel pot tudi trpotec in kjer piše, da so trpotec: “zelnate travniške rastline z enim ali več cvetnimi stebli in svetlovijoličastimi ali sivkastovijoličastimi drobnimi cvetovi v klasastih socvetjih, ki nudijo čebelam zelo dobro pelodno pašo”. Hja, čebeljo pašo nudijo tam, kjer ni pokošeno do zadnje bilke, kar je dandanes v našem urbaniziranem svetu tudi na podeželju marsikje že zelo težko najti …

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.