Šmarnice
Jezikovnica (230)
“Oj, za hramom, belim hramom, / trata je ozelenela – / le zakaj? // Na tej trati zeleneči / jablana je zacvetela – le zakaj? // Na tej jablani cvetoči / drobna ptička je zapela: / “Maj je, maj!” Tako je v mojstrski miniaturi otroške poezije veselje nad cvetočim majem ubesedil slovenski pesnik Danilo Gorinšek (1905–1988). Še ena mojstrovina slovenske mladinske književnosti vsebuje izkušnjo majskega cvetja, to je seveda črtica Prežihovega Voranca z naslovom Solzice (1893–1950), kar je koroški narečni izraz za šmarnice: “Našel sem cele šope dehtečih solzic in jih začel hlastno trgati. Pri tem si nisem upal ozreti nikamor drugam. Poln neke svete tesnobe sem slišal šumenje studenca in njegov grozoviti odmev, ki je v jutranji tihoti bil še silnejši kakor po navadi. S polnim naročjem solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti domu, kamor sem prihlačal ravno v trenutku, ko je mati stopila na hišni prag.” Prežihov Pekel je “grda, temačna globača”: “Bregovi so bili porastli z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko in podobnega zlomka. Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet.”
V citirani pesmi maja cvetijo jablane, v črtici Prežih pravi, da je čas “že prehajal v poletje”, torej je bila pozna pomlad – in maj je do nedavna veljal za poznopomladanski mesec. No, letos so jablane tudi v celinskem podnebju odcvetele že konec aprila, in šmarnic verjetno niti na hladnem Koroškem, kjer je bil doma Prežihov Voranc, ne bi več našli.
Kljub temu pa je maj – Marijin mesec – če že ne čas šmarnic v gozdu in po senčnih vrtovih, še vedno čas šmarnic, ki so “vsakodnevne pobožnosti v čast sv. Mariji”, kot piše v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja. Samostalnik šmarnice izhaja iz pridevnika šmaren, ki pomeni “nanašajoč se na sv. Marijo” in je tvorjenka iz podstave “š(ent) Marijin” oz. “šmarijin”. Iz te osnove izhaja tudi pogosto slovensko krajevno ime, to je Šmarje.
Poleg šmarnic je iz te podstave zraslo še marsikatero rastlinsko poimenovanje, npr. šmarna hrušica in šmarna detelja. Šmarnica pa je tudi poimenovanje za majhno ptico pevko, (Phoenicurus ochruros), podobno pogorelčku, ki vsako leto gnezdi za tramom hiše na Krasu, kjer stanujem, in prav zdaj skrbi za mladiče, le-ti se zveneče oglašajo, ko jim starši prinesejo hrano. “Bodi nam resnično pozdravljena, ljubezniva ptica, ki nam vsako leto prineseš zaželeno pomlad in z njo prijetno zelenje in cvetenje,” je zapisal slovenski pisatelj in naravoslovec Fran Erjavec (1834–1887) – deloval je tudi v Gorici; zapisane besede so sicer veljale lastovki, nanje pa se spomnim, vedno ko v prvi polovici leta ptice pevke začnejo peti (včasih je to že januarja, čemur bi težko rekli pomlad).
Šmarnica je tudi samorodna trta z velikimi listi in zlato rumenim grozdjem, ki jo še zlasti poznamo iz (nekdanjih) štajerskih in dolenjskih vinogradov ter brajd (latnikov), vendar naj njeno poimenovanje ne bi imelo zveze z Marijo, pač pa z nemško besedo Schmarren, ki jo v slovenščini poznamo kot šmorn in v prenesenem pomenu ni carski praženec, temveč “slaba, neuporabna stvar”. No, šmarnica pač ni nekaj imenitnega, še zlasti, ker se njene jagode že ob najrahlejšem dotiku osipajo, vendar je zelo aromatičnega okusa, njeno grozdje pa prijetno diši. Tako kot od pitja vina iz šmarnice lahko boli glava, nam glavobol in slabost lahko povzroči tudi pretirano vdihovanje dehtečih cvetov šmarnice, še zlasti v zaprtem prostoru, zato jih je najprimerneje zgolj gledati tam, kjer najlepše cvetijo – v naravi.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
