Od olimpijskih iger do slovenskega kulturnega praznika
Jezikovnica (222)
Pomislite, še dva dni in januarja, ki naj bi veljal za najbolj depresiven mesec, ne bo več. Pred nami je kratek mesec februar, ki bo bogat z dogodki: od olimpijskih iger in slovenskega kulturnega praznika pa do pusta in pustne sobote, valentinovega in informativnih dnevov na srednjih šolah in univerzah v Sloveniji – zadnje troje se bo dogajalo na isti dan, v soboto, 14. februarja.
Vse našteto sem zanalašč zapisala takole na kupu, in sicer zato, ker se vse zapisano pravopisno pravilno zapiše z malimi začetnicami. Izjema je le Prešernov dan, ki je sopomenka za slovenski kulturni praznik in ga z veliko začetnico zapišemo, ker vsebuje svojilni pridevnik (Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Gospodov vnebohod). Beseda valentinovo (in gregorjevo, martinovo, silvestrovo, antonovo, jožefovo, anino ipd.) ni svojilni pridevnik, zato ga ne pišemo z veliko začetnico, temveč posamostaljeni pridevnik (beri: samostalnik), lahko stoji sam, brez dodatnega samostalnika: valentinovo je, valentinovega ni, valentinovemu se bližamo, za valentinovo se podarja cvetje, ob valentinovem se obdarujemo, z valentinovim nisem zadovoljen.
In ker se bodo 6. februarja začele tudi zimske olimpijske igre, bom z vami delila nekaj predolimpijskega vzdušja, seveda jezikovno obarvanega. Ravno v teh dneh, ko vsi pričakujemo njihov začetek, so me spet povabili v televizijsko oddajo Dobro jutro, ki ob četrtkih nastaja v studiu TV Koper/Capodistria, da sva z voditeljico Sabino Francek Ivović malce poklepetali o pravorečju. Ta del slovenskega jezika pogosto zanemarjamo, vse preveč smo usmerjeni v pisno podobo slovenščine, medtem ko se pravorečni podobi posvečamo veliko premalo. Recimo, da sva ta dolg do slovenskega knjižnega jezika vsaj nekoliko poravnali v preteklem Primorskem jezikovnem kotičku, kot se imenuje jezikovna rubrika v tej oddaji.
Govorili sva o samostalnikih, kakršni so: tekmovalci, tekmovalka, tekmovalke, drsalci, drsalka, drsalke. Že vso zimo namreč z veseljem in navdušenjem poslušamo o uspehih slovenskih športnikov in športnic oz. tekmovalcev in tekmovalk – upajmo, da bo tako tudi v prihodnje, še zlasti seveda na olimpijskih igrah. Ampak kaj je tukaj takega, na kar je treba opozoriti? Izgovor zapisanega l, ki se za samoglasnikom in pred soglasnikom sredi besede ne izgovori kot l, kar bi bilo “elkanje”, temveč kot zaokroženi oz. ustničnoustnični u, torej približno takole: [tekmovauci], [tekmovauka], [tekmovauke]. Enako je pri drsalcih, ki se izgovorijo [drsauci], in drsalkah, ki se izgovorijo [drsauke]. Ženska, ki drsa, je torej [drsauka] [drsalka], čevelj za drsanje pa [drsalka]. Priznajmo, da se pomenska razlika pri izgovoru med [drsalko] in [drsauko] že malo izgublja; enako je pri kopalkah, ki so ženske, ki se kopajo, če so izgovorjene [kopauke], ali pa obleka za kopanje [kopalke].
Zakaj pa niso bili izpostavljeni samostalniki moškega spola v ednini, kot so tekmovalec, drsalec, plavalec? Z njimi nimamo pravorečnih težav. Če natančno pogledamo, vidimo, da se l znajde med dvema samoglasnikoma. Zapisani e v teh primerih označuje polglasnik, t. i. neobstojni polglasnik, ki pri pregibanju izpade (tekmovalca, drsalca, plavalca). Kadar l sledi samoglasnik, se l ne premenja v ustničnoustnični u, kar dokazuje, da to sploh je glas l in da je ustničnoustnični u samo njegova premena oz. varianta. Preberemo torej, kot je zapisano, pri čemer pazimo, da je e izgovorjen kot polglasnik.
Premena, omenjena v prejšnjem odstavku, pa ni pramen in tudi ne pram, temveč sopomenka za zamenjavo, menjavo oz. spremembo, ampak to je že tema za kakšno drugo Jezikovnico.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
