Po Prešernovem dnevu
Jezikovnica (223)
Saj vem, da je Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, že mimo. Vem pa tudi, da je pri Slovencih v Italiji ves mesec februar posvečen Prešernu in kulturi, zato naj mi bo oproščeno, če se bom tudi v današnji Jezikovnici, kot sem se v prejšnji, spet posvetila temam, ki so neposredno ali posredno povezane s Prešernovim dnevom.
Po tem, ko na vsakem koraku vidim in slišim oblikoslovne napake, kot je zamenjava mestnika in dajalnika (ob njemu, pri velikemu avtu, pomagala bom sosedovem otroku), in napake pri stavi vejice, kot je, da pristavek od preostalih besed v stavku ni ločen z vejico (Zofka Kveder ena naših prvih pisateljic), je bil pravi balzam za moje oči in ušesa, ko sem spremljala prenos Prešernove državne proslave in je z odra seval napis z naslovom prireditve: Državna proslava ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku. Oglejmo si nekoliko, kaj vse je mogoče razbrati v taki kratki povedi.
Da se napis začne z veliko začetnico, vsakomur ni logično, zato naj ponovim: povedi so tudi takšne, ki se ne končajo s piko, kljub temu pa se morajo začeti z veliko začetnico, to so npr. naslovi besedil in drugih stvaritev (Zdravljica, Krst pri Savici, Novi glas, Primorski dnevnik, Parnik trobi nji, Pred lovom, Osebnost Primorske), različni napisi (Tajništvo, Prepovedano kajenje, Kabinet 14, Pozor, hud pes, Stop ipd.), podpisi (Janez Novak, Dr. Janez Novak, Direktor Janez Novak), zaključni pozdravi (Lep pozdrav, Lepo vas pozdravljam, Nasvidenje v petek) itd. To je torej razlog, da smo v soboto zvečer zrli v besedno zvezo “državna proslava”, katere prva beseda se je začela z veliko začetnico, saj je bila prva enota napisa (Državna proslava ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku).
Da se z veliko napiše prva beseda zveze Prešernov dan, sem pisala že v prejšnji Jezikovnici, tokrat ponovim, da se prva beseda praznikov (slovenski kulturni praznik, novo leto, velika noč) in posebnih dnevov (dan Primoža Trubarja, mednarodni dan knjige, svetovni dan Zemlje) zapisuje z malo začetnico, vendar ne, če so prve besede svojilni pridevniki, kot so Prešernov dan, Marijino vnebovzetje in Gospodov vnebohod.
Zakaj pa je vejica med “Prešernovim dnevom” in “slovenskim kulturnim praznikom” v napisu “Državna proslava ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku”? Da je Prešernov dan slovenski kulturni praznik, je pojasnilo, ki mora biti ločeno z vejico, čeprav v “dodatku” ni povedka, ki sicer velja za določevalca vejice. Verjamem, da bi vsakomur bilo razumljivo, da vejica mora biti, če bi napisali “Državna proslava ob Prešernovem dnevu, ki je slovenski kulturni praznik”, saj vejica ne samo da stoji pred veznikom “ki” (pa še pred ko, ker, da, če, kajne?), temveč dejansko ločuje dva stavka oz. povedka. No, v našem primeru imamo vejico v povedi, kjer ni niti enega povedka. Pa vejica kljub temu je! Zakaj? Kaže na pojasnilo, ki je lahko tudi brez povedka. V našem primeru je tako: “državna proslava ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku”, podobni pravilni primeri pa so še: France Prešeren, naš največji pesnik; Trst, mesto v zalivu; Slovenija, moja dežela. Vejico v naštetih primerih lahko nadomestimo z nestičnim pomišljajem, npr. France Prešeren – naš največji pesnik.
Kako si to zapomniti, če se niste naučili? Odgovor je čisto preprost, a v duhu slovenskega kulturnega praznika: brati, brati, čim več brati, pa bo pravilna raba prešla v kri, da o njej niti razmišljati ne bo več treba.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
