Od Vinka Möderndorferja do Saše Mächtiga
Jezikovnica (224)
Februar, mesec kulture, se še ni iztekel in v meni še vedno odmeva državna Prešernova proslava, na kateri je Prešernovo nagrado ob koreografinji Mateji Bučar prejel oblikovalec Saša Mächtig. Pred leti je bil predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada pisatelj Vinko Möderndorfer, ki je bil pred tem tudi dobitnik nagrade Prešernovega sklada. Že samo če preletimo seznam prejemnikov nagrade Prešernovega sklada, zasledimo npr. slikarja Nikolaja Beera, režiserja Janusza Kico, baletno plesalko Valentino Turcu, ilustratorko Alenko Sottler, igralko Jette Ostan Vejrup, kiparja Mirsada Begića, igralko Milado Kalezić, med prejemniki Prešernove nagrade pa baletnika Henrika Neubauerja, scenografinjo Bjanko Adžić Ursulov, skladatelja Iva Petrića, pisatelja Andreja Hienga.
Zakaj navajam njihova imena in priimke, in to prav naštete? Pri vseh gre namreč za besede, ki vsebujejo črke ali dvočrkja tujih črkopisov (ä, ö, ć, sz, tt, ee), ali pa njihova imena in priimki predstavljajo prevzete besede (Turcu, Neubauer, Hieng), za katere se je treba poučiti, kako se izgovarjajo (npr. [nojbauer] in [hing]). Poitalijančevanje slovenskih imen in priimkov je bralkam in bralcem Novega glasu dobro znano, zato o tem ne bom izgubljala besed, pač pa se bom osredinila na vprašanje izgovora, s čimer se zlasti srečujejo radijski in televizijski napovedovalci, voditelji oz. novinarji, ki največkrat omenjajo našteta imena in priimke. Pri tem jim, ko gre za Radiotelevizijo Slovenija, pomagajo izkušeni lektorji in fonetiki, zato je radijska in televizijska izreka nacionalnega medija tako zelo tekoča in (večinoma) brez napak. Tako strokovnjaki kot čisto vsi drugi uporabniki jezika pa si lahko pri tovrstnih vprašanjih pomagamo z enim izmed zadnjih poglavij Pravil Slovenskega pravopisa 2001 oz. načeli za prevzemanje črk tujih pisav oz. njihovo govorno podomačevanje, kjer je obravnavanih okrog 50 pisav, od latiničnih do nelatiničnih, celo tako zelo oddaljenih, kot so svahilijska, arabska in hindijska pisava.
Med njimi je tudi nam bližja nemška pisava, po nemško pa sta zapisana tudi priimka Mächtig in Möderndorfer. Kako torej izgovoriti ä in ö, ki označujeta glasova, ki ju v slovenski knjižni izreki ni? Čim bolj podomačeno oz. čim bližje kateremu od podobnih glasov slovenskega knjižnega jezika. Za ä in ö je to [e], torej izgovorimo [mehtik] in [mederndorfer]. Podobna primera, po katerih se lahko zgledujemo, sta v Slovenskem pravopisu 2001 v preglednici za nemško pisavo: Händel – [héndl], Förster, Göttingen – [fêrster, gétingen].
Še najmanj težav pri izgovoru imamo z glasovi, ki so iz nam bližnjih jezikov, to so južnoslovanski. Tako mehki ć na koncu priimkov izgovarjamo podomačeno, torej je srbski priimek Petrović po slovensko prebran enako kot slovenski Petrovič. Če ne verjamete, poslušajte, kako napovedovalci Radia Slovenija izgovarjajo priimke politikov iz republik nekdanje Jugoslavije, njihova izreka je pravilna, ker je knjižna oz. standardna.
Pred kratkim sem se srečala s srbskim imenom Lav [lav] in ukrajinskim priimkom Bubčikov [bupčikof]. Kako ju izgovarjati, da bo izreka knjižna slovenska? Po srbsko in ukrajinsko gotovo ne, temveč [lau] in [bubčikou], saj tudi ruskega priimka Lavrov, če želimo upoštevati knjižno normo, ne izgovarjamo [lavrof], temveč [lavrov].
S podomačeno izreko tujih lastnih imen ne pačimo, temveč njihov izgovor vključujemo v glasovni sistem knjižne slovenščine. Izvirni zapis se ohranja, kar taka lastna imena uvršča med polcitatna, saj jih sklanjamo po slovenskem sklanjatvenem vzorcu (Mächtig, Mächtiga, Mächtigu), izgovarjamo pa jih drugače, kot so zapisana.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
