Tako pač je! (3)

Milan je po rodu s Ptuja, v Novi Gorici je sodnik, predvsem pa je dober pesnik in pisatelj, ki sem ga nedavno čisto slučajno spoznal na nekem branju poezije, kamor sva bila pred časom oba povabljena. Na literarnem večeru v Bukovici me je presenetil s svežino in udarno poezijo, ki danes ni v modi na Slovenskem, a je meni zelo všeč, saj je veliko ironije v njej. Ironijo pa imam rad, ker je dandanes več kot potrebna, in je je vse manj, a tudi zato, ker smo jo na Vipavskem otroci dobesedno pili iz ust naših prednikov v časih in družbi, ki jih ni več.
Moj oče je kot večina vipavskih kmetov ohranil ironijo do konca, do poslednjih dni svojega življenja. Spominjam se, kako me je prvič zabolelo, ko sem ga s pomočjo medicinske sestre, onemoglega, od mrtvouda zadetega, dajal na invalidski voziček. Ko sva ga z veščo medicinsko sestro le dala na voziček, tako da ni nevarno zlezel na eno stran, je oče preprosto, a s posmehom rekel: “Pa pejmo s kočijo, ne”? Zabolelo me je, a sem ga naslednji dan le vprašal, če ga lahko dam na kočijo, da ga zapeljem na zrak na balkon; vesel sem bil, ker se je tata nasmehnil. To je tista ironija, ki pomaga prenašati vsakdanje tegobe, ki dela življenje znosno, in to je tista ironija, ki nima ničesar skupnega s pogubnim cinizmom, katerega je danes preveč, saj se je razpasel kot plevel povsod, tudi pri nas.
Milana sem poklical s prenosnim telefonom, a prva dva klica ni slišal, zato sem prijazni svetlolaski v baru naročil kavo in poiskal časnik. Poševno iz kota v kot in z vrha do dna sem v Delu preletel vse strani, se pomudil pri kakem naslovu, prebral pomembne poudarke na straneh kulture in športa; četrtorazredni nivo slovenske politike se mi že dolgo dobesedno gabi, zato nisem bral zapisov, ki so govorili o tem, kako bi radi slovenski politiki naredili železniško progo do Kopra tako, da bi jo drugi plačali, sami pa ne bi dali nič, bi pa seveda radi kasneje molzli, kar bo ta proga prinesla. Sprenevedanja ne maram, slovenskega še manj, ker ima v sebi tisti zajedljivi cinizem, ki mu skorajda ni para v svetu! Toliko ga je, da bi ga mirno lahko izvažali kam na tuje, a ga nihče noče, zato se pridno nalaga v osrednji, in danes ne samo v osrednji!, Sloveniji.
Pa sem končno le obrnil vse prevelike časopisne liste Dela, nemogoč format ima dnevnik Delo, vsaj za človeka, vajenega sodobnih časnikov, in sem vzel v roke Sobotno prilogo, jo začel listati in začel brati intervju z nekim uspešnim gurujem iz oglaševalskega sveta, mladim možem, uspešnežem, ki zna, kako oglaševati, in to svoje znanje strokovno in za velike denarje prodaja vsem, ki nam hočejo kaj prodati na nevsiljiv, a zato toliko bolj podel način. Da, podel. Ta uspešni štiridesetletnik, vsaj po fotografiji sodeč, je v bistvu povedal, da se danes prodajajo zgodbe, da moraš prodati najprej zgodbo, šele nato proizvod, tudi v časniku tisto, kar oglašuješ, prodaš najprej in najbolje kot imenitno zgodbo. Ko je končno le priznal, da se danes prav zaradi oglaševalcev v večini časnikov ne piše več o grdih, za človeštvo sramotnih stvareh, se ne dela več, recimo, temeljitih raziskav o lakoti in prišlekih iz revnih držav, če se zraven prodaja in oglašuje luksuz, ne?, je končno le pokazal, kdo je in tudi koga predstavlja z besedami: “To je seveda kruto, a tako pač je”!
Za temi njegovimi besedami se je pokazal denar, Satanovo govno, ki danes vlada povsod, v našem primeru tudi v časopisu, v katerem naš medijski, oglaševalski guru “prodaja svojo zgodbo”.
In me je dobesedno dvignilo z oblazinjene klopi, na kateri sem v baru Kulturnega doma srebal kavo.
Spet ta stokrat prekleti “Tako pač je”! nekega štiridesetletnega uspešneža, ki ga je seveda treba promovirati, da nam bo solil pamet in nam tudi razlagal, “kako je sicer nekaj grdo, a tako pač je, in je zato, ker tako pač je, vse tudi sprejemljivo”!
Končno sem našel Milana, ki je bil v petih minutah z mano v baru in je začel počasi piti svoj angleški čaj.
Rad se družim z ljudmi, ki pišejo, tudi in predvsem zato, ker imajo intuicijo, ker vidijo, slutijo, dojemajo več kot drugi. Vidijo, slutijo več.
Tako je tudi Milan hitro uvidel, da z mano na tisto depresivno sobotno jutro nekaj ni v redu, in mi je zato povedal zgodbo, ki je njega vrgla s tira pred časom. Šlo je samo za še eno zgodbo o nepotizmu, klientelizmu, “o prihodu na cilj mimo vsake vrste”, nepotizmu torej, ki mu ni videti konca pri nas, a tudi v Sloveniji ne. Italijanski izraz “I soliti raccomandati”! je krasen. Upam, da prevod ni potreben.
In sem mu rekel, da je mene vrgel s tira spet eden tistih “Tako pač je”!, s katerimi je dandanes na gosto posejan naš svet.
Milan je dvignil obrv in ponovno sem vzel v roke intervju iz Sobotne priloge in mu prebral odlomek, ki mi je pokvaril že itak sivo, grdo, nekje med dežjem, meglo, mrazom in zahrbtno depresijo ujeto sobotno jutro.
Milan me je pogledal v oči in rekel: “Ja, ta preklemani “Tako pač je”! Sem vesel, da sva se našla, ker mi smo zato tu, da bi kaj spremenili, ne pa da bi govorili: Tako pač je”!
Poslovila sva se z obljubo, da se v kratkem vidiva. Ko sem bil že v avtu, mi je zazvonil telefon, na drugem koncu mi je iz Mirna spregovorila gospa Natalija, mama neprecenljivega prijatelja Marka Vuka, ki mi kot sodelavec in prijatelj strašno manjka še danes. Za njim je odšel v večnost tudi Andrej Malnič in iskreno upam, da se tam gori pošteno kregata, kot smo se znali mi trije za mizo v Rožni Dolini Pri rdečem kamnu, kakor smo imenovali gostilnico na meji.
Da je vesela, ker je spet našla mojo rubriko, in naj jo pridem obiskat, je naročila. In naj pišem, naj pišem, ker ona prebere vse in ve, da ve tudi, kako me ta vseprisotni “Tako pač je”! jezi, kot jezi njo.
Naj zato pišem in pišem!
Naj se ne naveličam!
Ko sem odpeljal, sem se spomnil Milanovih besed: “Tu smo zato, da vsaj nekaj spremenimo”!

Minulo soboto zjutraj sem, potem ko sem pripeljal sina v šolo v Gorico, čakal prijatelja Milana v baru Kulturnega doma v Novi Gorici.

Preberi tudi

Na stopnicah (27)

Na stopnicah

Na stopnicah (27)

22.01.2022
Figa

Pika na (pesm)i

Figa

13.01.2022
Naturopatski nasveti (370)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (376)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme