Violette med rožami
Knjigosnedki (43)
Včasih se v roman zaljubiš zaradi naslovnice. Včasih zaradi začetka, včasih zaradi konca, kdaj zaradi občutkov, ki ti jih pusti med branjem, drugič zaradi tistih, ki ti jih pusti po branju. Roman Sveža voda za rože francoske pisateljice Valérie Perrin se je že par let nenehno pojavljal na družbenih omrežjih in me očaral s svojimi rožami na platnici. Besede o njem so bile vedno pohvalne, zato sem se najprej bala, da bo spet eden tistih romanov z lepo platnico, ki so lepši na pogled kot med branjem, a pohvalilo ga je tudi nekaj knjigogramerk, ki jim zaupam. Zato sem se končno odločila, da spet izberem knjigo z več kot 600 stranmi, in ni mi bilo žal.
Violette, glavna junakinja, že s svojim imenom spominja na rože. Sledimo ji od njene skromne mladosti do odrasle dobe, skozi hude življenjske preizkušnje, ki jih bralcu predstavi počasi, skozi oči nekoga, ki je vse že dal skozi. Prvoosebna pripoved nas povede neposredno v njeno življenje, najprej ob vlakih, kjer mora spuščati zapornico, nato pa na pokopališče, kjer skrbi za grobove in cvetje. Nenavadne so torej tudi njene službe. Njen odnos s Philippom je zapleten, načet, med njima je veliko neizrečenih besed. V svojem bistvu sta oba ranjena, in ko se zgodba nazadnje razplete, je bralcu navsezadnje laže, ni obtežen zaradi vsega tega molka med njima.
Čeprav je nekaj tem v romanu nadvse težkih, globokih, se bere lahkotno, saj vnaša pozitiven pogled na svet. “Moje sedanje življenje je dar z neba. To si rečem vsako jutro, ko odprem oči,” pravi pripovedovalka. Violette kljub preizkušnji, ki vsakega človeka popolnoma zlomi, najde novo pot v življenju. V njeni hiši ob pokopališču se zvrstijo najrazličnejši ljudje, s katerimi se pogovarja, skrbi za grobove njihovih dragih, jim zaliva rože. Z vsemi vzpostavi pristen stik, iskreno vez. Med obiskovalci ima ključno vlogo Julien, s katerim naveže pristen in iskren odnos, kakršnih je imela v življenju zelo malo.
Violette je oseba, ki se ne smili sami sebi. Vztraja in najde pot za svojo samoizpolnitev. Ne išče luksuza, ne leti z glavo v oblakih, a se tudi ne preda nesrečni usodi. Pod temnimi plašči, ki simbolizirajo zimo in resnobo njenega poklica, se skrivajo obleke, polne barv, cvetja in sonca, obleke poletja, ki ga Violette ne pokaže skoraj nikomur. Z majhnimi detajli, brez velikih gest, se Violette vrine v srce bralk in bralcev, postane bralčeva sopotnica z vso nežnostjo in neprisiljenostjo, ki je lastna dobrim romanom.
Ne preseneča torej, da bo roman kmalu dobil tudi filmsko adaptacijo. Režijo podpisuje Jean-Pierre Jeunet. Če bo film tako dober, kot je bil v začetku tisočletja njegov celovečerec Amélie, bomo lahko bralke in bralci zadovoljni.
