Rdeča beležka

Knjigosnedki (42)

Včasih nas do knjige pripelje povsem naključen trenutek: intervju, stavek ali fotografija. Tako sem tudi sama prvič posegla po delu Joan Didion, čeprav je bila že dolgo na seznamu avtoric, ki sem jih želela brati. Odločitev je spodbudil intervju, na katerega sem po naključju naletela. V pogovoru avtorica govori o pisanju zapiskov, dnevnika stvari, ki jih opazuje okoli sebe, s katerim si pomaga v trenutkih, ko se počuti izpraznjeno: “Spomniti se, kaj pomeni biti jaz. To je vedno bistvo,” napiše o pisanju zapiskov.

Seveda je sledil obisk knjižnice, kjer sem presenečeno ugotovila, da je edino njeno delo prevedeno v slovenščino Leto čudodelnih misli, kar se mi je zdelo ob začetku novega leta zelo primeren naslov. Predstavljala sem si namreč delo, v katerem bi avtorica opisala svoje izkušnje, napisala kakšno modrost o življenju in pisanju nasploh. Nisem pa pričakovala, da bo roman pretresljiva avtobiografska pripoved o žalovanju.

Joan Didion je knjigo začela pisati potem, ko je njen mož, pisatelj in scenarist John Dunne, doživel srčni zastoj tik pred silvestrovim leta 2003: “Življenje se spremeni v trenutku. Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča”.

Pisateljico sem tako spoznala preko dela, ki najverjetneje ne opisuje najbolje njenega opusa, mogoče pa bolje od njenih člankov in esejev opisuje avtorico samo in njeno življenje. Leto čudodelnih misli namreč ni le knjiga o smrti življenjskega partnerja, ampak tudi o tem, kako hitro se lahko spremeni identiteta, kako postaneš nekdo drug, ko osebe, ob kateri si bil “ti”, ni več.

Joan Didion nas v to težko leto popelje na svoj način, ne skozi linearno pripoved, saj tudi samo žalovanje ni linearno in predvidljivo. Namesto tega pokaže, da gre za ponavljajoč se, kaotičen proces, prežet z vprašanji, spomini in občutki krivde. Z njo potujemo v času, pa tudi v prostoru, od prvih izkušenj s pisanjem do različnih srečnih obdobij zakonskega življenja. Spominja se otroštva svoje hčere Quintane in različnih projektov, na katerih je delala sama in z možem. Omenja njihova potovanja in skupne prijatelje. Pogosto se sprašuje, ali je John mogoče zaslutil, kaj se bo zgodilo, in ji je to skušal povedati, ona pa ga ni poslušala.

Vrača se tudi k neprijetnim dogodkom, jih analizira in preverja medicinska poročila, kot da bi z racionalno razlago lahko spremenila izid. Vedno znova premleva tistih nekaj ur od trenutka, ko je postavila večerjo na mizo, do trenutka, ko se je vrnila v stanovanje sama. Njene čudodelne misli so pravzaprav prepričanja, da lahko z določenimi dejanji ali mislimi vplivamo na realnost. Recimo to, da po moževi smrti ne more podariti njegovih čevljev, ker nezavedno verjame, da jih bo še potreboval.

Vzporedno z moževo smrtjo se pisateljica spopada tudi s hčerino boleznijo, zaradi katere mora prilagoditi svoje življenje in se posvetiti skrbi zanjo, saj hči več mesecev preživi v bolnišnici in prestane več operacij. Z besedami avtorica gradi nekaj trdnega v času, ko vse ostalo razpada, hkrati pa je pisanje tudi proces, s katerim skuša predelati nepredstavljivo bolečino. Zdi se, da prav s pomočjo napisanega začne graditi novo življenje in novo različico same sebe, najde pot nazaj v svet, od katerega se je med žalovanjem oddaljila.

Čeprav Joan Didion v knjigi ne ponudi jasnih odgovorov ali velikih življenjskih resnic, njeno pisanje deluje presenetljivo pomirjujoče. Morda zato, ker pokaže, da je razumevanje izgube dolgotrajen in neurejen proces. Morda pa zato, ker nas spomni, da lahko z besedami vsaj za trenutek ujamemo tisto, kar bi sicer zdrsnilo mimo. Meni je Joan Didion pustila majhno navado: rdečo beležko, ki jo vedno nosim s seboj v torbici.