Neučakanost
Dom je tam, kjer … (6)
Sedim v dnevni sobi na tleh, obkrožena z raznoraznimi igračami in drugimi naključnimi predmeti. Med njimi se najde prazna, na pol raztrgana kartonasta škatla, poslinjena otroška jedilna žlička, zmečkan in pogrizen ovitek od paketa papirnatih robčkov in na desetine drobtin razdrobljenega kruha. Okoli mene in po meni se obrača in kobaca osemmesečni dojenček, ki plane v jok v trenutku, ko samo nakažem, da bi se rada vsaj za eno borno minuto nekoliko odmaknila. Nekam, kjer bom lahko samo jaz in samo sama s sabo. Pa četudi to pomeni pospravljanje posode iz pomivalnega stroja ali sortiranje perila za v pralni stroj. Zunaj že cel dan dežuje in piha, zato se že cel dan prestopava po stanovanju gor in dol. Iz postelje v nosilko, iz ene sobe v drugo, iz naročja na tla. Naveličana in zdolgočasena od ponavljanja enih in istih prizorov, enosmernih dialogov ter stalnega stika in dotika se počasi sprijaznim in sprejmem dano situacijo. Da je v redu, če danes nič ne naredim in nič ne počnem, ampak samo sem.
Ko se tako končno prepustim danemu trenutku, se že čez nekaj sekund zalotim pri misli, ki me spreleti skoraj vsak dan, odkar sem mama: “Komaj čakam, da malo zraste.” Da bo bolj samostojen. Da ne bo več zajokal vsakič, ko izginem iz njegovega vidnega polja. Da bom lahko v miru spila kavo. Šla sama na stranišče. Dokončala stavek brez prekinitve. In predvsem imela več sebe. In ravno v trenutku, ko razmišljam, kako zelo si želim več prostora zase, me njegove male dlani zgrabijo za obraz in iz njega privabijo glasen smeh. Kot da me želi opomniti, da je največ, kar mu lahko dam, to, da samo sem. Tukaj in zdaj in z njim.
Ko gledam danes nazaj, opažam, kako zelo sem bila pri prvem otroku neučakana. Komaj sem čakala, da se nasmehne, obrne, splazi, shodi, spregovori … Zdelo se mi je, da bom z vsakim novim razvojnim mejnikom končno nekoliko lažje zadihala. Kot da me nekje za vogalom čaka bolj mirna in bolj urejena različica materinstva. Potem je prišel drugi otrok. Nato tretji. Nato četrti. In s prihodom vsakega novega otroka je moja neučakanost postajala manjša, moje odzivanje bolj potrpežljivo, moje bivanje pa bolj prisotno in čuječe. Izkušnje so me naučile, da vse mine. Da se materinstvo v resnici nikoli zares ne umiri, ampak samo spreminja obliko. Ko minejo plenice, pridejo druga vprašanja, druga utrujenost, druge skrbi. Oziroma da gre pravzaprav vse prehitro. Kar sem na začetku materinske poti morda želela preskočiti, bi sedaj najraje zadržala. Dolge večere crkljanja. Majhne roke okoli vratu. Neprestano ponavljanje: “Mama. Mama.” … Seveda še vedno obstajajo dnevi, ko štejem minute do večera. Ko si želim samo pet minut tišine in tople kave. Še vedno sem utrujena. Še vedno sem včasih neučakana. A vedno pogosteje se skušam ustaviti sredi vsega kaosa. Ne zato, ker bi imela več energije. Daleč od tega. Ampak ker končno razumem, da življenje z otroki ni seznam opravil, ki ga moram čim prej odkljukati, niti popoln trenutek, ki ga moram ujeti. Je obdobje. Glasno, kaotično, naporno, a tudi neskončno lepo in predvsem minljivo.
