Iz Orlanda s srebrno medaljo

POGOVOR Sara Žerjal o nastopu slovenskih navijačic na svetovnem prvenstvu v Floridi

Slovenska cheerleading reprezentanca je letos na svetovnem prvenstvu ICU v Orlandu v Združenih državah Amerike dosegla enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega cheerleadinga. Ženska članska ekipa, ki jo je sestavljalo tudi več zamejskih članic, je osvojila srebrno medaljo in mesto svetovnih podprvakinj. V ekipi je bila tudi Sara Žerjal, doma iz Kontovela, ki se s cheerleadingom že od malih nog ukvarja pri domačem društvu Cheerdance Millenium. S Saro smo se pogovorili o svetovnem prvenstvu, nepozabnih izkušnjah in še marsičem.

Sara, kako in kdaj se je začela tvoja pot pri cheerleadingu?

Moja pot pri cheerleadingu se je začela po zaslugi starejše sestre Kristine, ki je že kot majhna obiskovala Motorično plesno šolo v Gropadi. Kmalu sem se ji pridružila tudi sama in začela trenirati že zelo zgodaj, pri treh letih. Na začetku smo se ukvarjali predvsem s plesom, kasneje pa se je vse skupaj razvilo v cheerleading. Nato sem pot nadaljevala pri društvu Cheerdance Millenium, ki je bilo ustanovljeno leta 2003 v Gropadi. Velika zasluga gre ustanoviteljici društva Petri Križmančič, ki se je s cheerleadingom spoznala v Sloveniji in z njim začela tudi pri nas.

Kdaj si prišla v slovensko reprezentanco?

S slovensko reprezentanco sem začela sodelovati leta 2021, v času po covidu. Sprva smo imeli treninge na daljavo, večinoma vaje za moč in kondicijsko pripravo. Ker so bili ukrepi v Sloveniji nekoliko bolj sproščeni kot v Italiji, smo se kasneje lahko začeli srečevati tudi v živo in ponovno trenirati skupaj. Prvič sem se za reprezentanco preizkusila že leta 2019, ko so dekleta odpotovala na svetovno prvenstvo, vendar takrat še nisem bila izbrana. Prav ta izkušnja pa mi je dala dodatno motivacijo, da sem še bolj zavzeto trenirala in naredila vse, da bi nekoč tudi sama postala del reprezentance ter odšla na svetovno prvenstvo v ZDA.

Želja po nastopu na svetovnem prvenstvu se je v meni rodila že veliko prej. Leta 2009 je namreč moja sestra Kristina s skupino Sprites društva Cheerdance Millenium odpotovala na svetovno prvenstvo. Takrat sem prvič izvedela, da takšno tekmovanje sploh obstaja, in že takrat sem si rekla, da želim nekoč tudi sama doživeti to izkušnjo.

Poleg tebe za reprezentanco nastopajo tudi druga dekleta iz tvojega zamejskega društva. Kdo so in kako poteka to sodelovanje?

Poleg mene je bilo letos v slovenski reprezentanci še več deklet iz društva Cheerdance Millenium: Sara Tulliach, Cheyenne Zagar, Alessia Felician, Ivana Antler in Stephanie Furlan. V mladinsko reprezentanco za evropsko prvenstvo pa so bile izbrane Romi Bergamo-Johnson, Julia Gabric, Raja Najami in Ivana Presl.

V reprezentanco se posamezniki prijavijo prek razpisov, ki jih ponudi zveza. Letos sta ekipo vodila trener in selektor Matevž Remškar in Loti Obal, pomagala pa je tudi Vanja Potočnik. Ker naše društvo redno nastopa na tekmovanjih po Sloveniji, se med seboj večinoma že poznamo. Letos smo se kot ekipa res zelo povezale, tudi izven treningov. Trenirale smo ob vikendih, včasih tudi po osem ur na dan, poleg tega pa smo se dobivale še dodatno. Prav ta povezanost in dobro vzdušje v ekipi sta po mojem mnenju veliko pripomogla k naši končni izvedbi. Tudi trenerji so ustvarili zelo pozitivno atmosfero.

Treningi so vključevali ogrevanje, učenje posameznih elementov in postopno sestavljanje koreografije.

Pred kratkim ste se udeležile svetovnega prvenstva cheer v Orlandu. Je bilo to prvič? Kdo ga organizira in vsakih koliko let poteka?

Svetovno prvenstvo organizira International Cheer Union in poteka vsako leto v Orlandu v Floridi, kjer ga gostijo že od leta 2009, ko so podpisali pogodbo in tam zgradili posebno dvorano za cheerleading dogodke. Prvenstvo poteka v kompleksu ESPN Wide World of Sports, ki je kot prava športna vasica polna dvoran in neverjetnega vzdušja. Zame to ni bilo prvič, saj sem nastopila že leta 2024. Moja prva izkušnja iz leta 2024 je bila kot iz pravljice. Tam so zbrani ljudje, ki res živijo za cheerleading. Kot da stopiš v svoj balonček, kjer vsi dihajo za isti šport in z isto energijo. Cele dneve treniraš na znamenitem nogometnem igrišču v športnem resortu Dinsey All Star, potem pa te avtobusi vozijo do prizorišča tekem. Cheerleading tam res živiš 24 ur na dan. Ta občutek je skoraj nemogoče opisati.

Najlepše pa je, da spoznaš ogromno novih ljudi z različnih koncev sveta, vzdušje je res posebno. Leta 2021 je sicer svetovno prvenstvo zaradi razmer potekalo na spletu, leta 2024 smo osvojile bronasto medaljo, letos pa srebrno medaljo.

Povej nam, kako so potekale priprave na svetovno prvenstvo.

Izbor za reprezentanco je potekal v začetku septembra, nato pa smo takoj začele s treningi. Priprave so bile zelo intenzivne, saj smo od septembra trenirale skoraj vsak vikend, od marca naprej pa tudi med tednom, poleg klubskih treningov. Veliko časa smo namenile tudi povezovanju deklet iz različnih društev in poskušanju najboljših kombinacij dvigov, saj je bilo pomembno, da ustvarimo čim bolj usklajene in enakovredne skupine oz. groupstunte, kot jih mi imenujemo. Pred odhodom v Orlando smo nastopile na več tekmovanjih, med drugim na Ljubljana Open, Frogs Cheer Cupu in državnem prvenstvu. Zadnji nastop smo imele za starše tik pred odhodom.

V Orlando smo odpotovale sredi aprila. Po enem dnevu privajanja so se začeli treningi, nato pa še International Cheerleading Cup, ki nam je služil kot generalka pred svetovnim prvenstvom. Uradni del prvenstva je potekal v četrtek in petek, najprej polfinale, nato še finale. Po finalnem nastopu je sledila razglasitev rezultatov, ko smo osvojile srebrno medaljo.

Kakšni so bili tvoji občutki ob tem nastopu?

To je bila ena najlepših tekem, kar sem jih kdaj doživela. Običajno imam pred nastopi vedno tremo, tokrat pa sem komaj čakala, da stopimo na parter. V ekipi je bila res posebna energija, nekaj, česar še nikoli prej nisem občutila.

Letos je bilo vse res lepo, treningi mi niso predstavljali nobenega bremena ali odrekanja. Komaj sem čakala vsak naslednji trening, predvsem zato, ker smo se v ekipi res povezale in odlično razumele. To se je poznalo tudi na nastopu, kjer sem res uživala. Zelo ponosna sem bila na vsa dekleta, ki so se v sezoni naučila ogromno novih elementov, in še posebno na svoj group. Na začetku leta nam ni šlo najbolje in smo se res matrale, ampak z ogromno dela in treningov smo iz meseca v mesec napredovale. Marca sem si sicer poškodovala trtico in skoraj en mesec nisem trenirala, kar je bilo zelo težko, ampak potem smo spet toliko trenirale, ker smo se odločile, da bomo nadoknadile vse zamujeno, da smo se res odlično ujele.

Na koncu smo bile vse presrečne in po nastopu jokale od veselja. Bila je res nepopisna izkušnja. Edino, kar mi je žal glede svetovnega prvenstva, je to, da zaradi poškodbe rame z nami na parterju ni mogla nastopiti Stephanie Furlan. Pol leta je morala mirovati, zato je bila med rezervami, čeprav je ena najbolj talentiranih članic ekipe.

Kako pomembno je zaupanje med člani ekipe pri cheerleadingu?

Zaupanje je v cheerleadingu res zelo pomembno, predvsem med flyerji, bazami in backi (posamezne vloge). Če flyerke (to je moja vloga) ne zaupajo bazam, ki jih dvigajo in lovijo, je zelo težko izvesti elemente. Prav tako pa velja za baze. Če je flyerka površna ali ne dela tega, kar ji je bilo naročeno, se lahko baze udarijo in zaradi tega so potem prestrašene. Pomembno je, da vsi natančno opravijo svoj del, saj je že vsaka majhna napaka lahko nevarna. Prav zato je medsebojno zaupanje ključno za varen in uspešen nastop.

Kako se svetovni pokal razlikuje od drugih tekmovanj, na katerih si že nastopila?

Svetovno prvenstvo je res nekaj posebnega, skoraj magičnega. Tudi tekme po Evropi, na primer v Nemčiji ali na Dunaju, so zelo lepe, ampak svetovno ima čisto drugačno energijo in vzdušje. Tam si ves dan obkrožen z ljudmi, ki živijo za cheerleading in ves čas trenirajo. Vsi so tam z istim ciljem in na res visoki ravni.

Razlika ni toliko v samih elementih, saj tudi drugje izvajamo zahtevne stvari, ampak predvsem v občutku in energiji, ki jo imaš na takšni tekmi.

Cheerleading je predvsem fizični in tehnični šport, ima pa tudi umetniški in ustvarjalni vidik. Kako se pripravljaš? Bi nam povedala tudi kaj o vašem društvu Cheerdance Millenium?

Pri tako dolgi sezoni je ključno, da najboljšo formo dosežeš tik pred tekmo, ne pa že sredi priprav. Idealno je, da si na maksimumu približno mesec ali dva tedna pred svetovnim prvenstvom, da ne prideš na glavno tekmo utrujen. Zato je pomembno postopno stopnjevanje treningov. Veliko šteje tudi fizična priprava. Nekateri poleg treningov hodimo še v fitnes, drugi ne, odvisno od možnosti in posameznika. Sama sem dodatno trenirala v fitnesu. Vsi sicer delamo na moči, le na različnih delih telesa, odvisno od vloge v ekipi. Proti koncu pa je nujno treba delati še na kondiciji.

V društvu imamo štiri starostne skupine: najmlajše (Gibeceda), otroško, mladinsko in člansko. Posebnost je, da imamo vse trenerje interne in slovenske, čeprav nekateri člani sploh ne govorijo slovensko. Čeprav nimamo lastne telovadnice, vsako leto vodimo štiri tekmovalne skupine in postopoma izboljšujemo pogoje. Od lani imamo tudi tekmovalno podlago, delno s pomočjo ZKB, ki se jim prisrčno zahvaljujemo. Zahvaljujoč temu lahko tudi organiziramo nastope in prireditve, kot bo naša zaključna prireditev 7. junija.

Ta športna panoga je pri nas malo poznana. Zakaj je po tvojem mnenju tako in kako to vpliva na samo društvo, ki se s tem ukvarja?

Šport je pri nas še precej nepoznan, ker gre za specifično disciplino in ljudje pogosto še vedno mislijo, da je cheerleading samo “pompom in navijanje”. Na žalost imajo predsodke tudi nekateri starši in otrok ne pustijo trenirati, ker menijo, da je šport nevaren, čeprav v resnici ni. Pri nas so bolj razširjeni klasični športi, kot so košarka, odbojka in nogomet, imajo tudi več društev in o njih je več informacij, zato se ljudje redkeje odločajo za nekaj drugačnega.

Na naše društvo CDM sicer to ni preveč vplivalo, saj imamo okoli 100 članov in dobro delujemo. Vseeno pa si želimo, da bi se šport razširil, saj je zelo pozitiven in razvija veliko veščin. Pri tem športu si tudi zelo odvisen od ekipe. Če manjka ena oseba, treninga včasih sploh ne moreš izvesti. To pa po drugi strani tudi ustvari močno povezanost med nami.

Kateri so tvoji cilji za prihodnost, tako osebni kot tudi z reprezentanco oz. z matičnim društvom?

Osebno si želim še enkrat nastopiti na svetovnem prvenstvu in se boriti za zlato medaljo. Zelo bi si želela biti del tega dogodka tudi v prihodnje bodisi kot tekmovalka, trenerka ali pomočnica trenerja, karkoli z reprezentanco, tudi samo kot gledalka. Vem, da bom prej ali slej še šla nazaj, saj je to nepozabna izkušnja. Čeprav takšen nastop stane veliko in si ga ne moremo privoščiti vsako leto, vem, da ni bil moj zadnji.

Moj cilj je trenirati, dokler bom lahko, dokler me bodo držale noge, in predvsem uživati v tem športu. Želim si razvijati tudi matično društvo CDM, ga čim bolj nadgrajevati ter skupaj ustvarjati čim več lepih izkušenj, ciljev in dosežkov. Želim si tudi, da bi lahko nekega dne imeli in zgradili lastno telovadnico.

Najpomembnejše pa mi je, da se imamo dobro, da se otroci imajo dobro, da treniramo z veseljem in da v tem športu res uživamo.