Hitrost ima usta
Dom je tam, kjer … (5)
Zadnje čase se pri nas vse vrti okrog hitrosti. Ne mine dan, da se ne bi pojavilo eno izmed vprašanj v stilu: “Kateri avto je hitrejši? Ta ali oni? Je hitrejši traktor ali tovornjak? Kaj pa tata s kolesom? In jaz, ko tečem takole? Kaj pa zdaj? Je hitrejši gepard ali slon? Kako hitro gre strela? …” Na tisoče otroških vprašanj in bistveno manj dobrih odraslih odgovorov.
Nedolgo nazaj pa me je triletni sin sredi priprave večerje začel vztrajno in smrtno resno spraševati: “Hitrost je jezna, če gre hitro? Ali ima hitrost usta? Nas lahko poje? Kako dolga je hitrost? Je hitrost prišla k noni na obisk? Jo je videla?” In potem spet: “Ima hitrost usta? …”
Na začetku se mi s tovrstnimi vprašanji, roko na srce, res ni dalo ukvarjati. Najraje bi na hitro zaključila, da hitrost nima ust in pika. Vendar so me sinove radovedne oči in njegovo resno zanimanje ustavili in me spodbudili k pogovoru, ki se je začel povsem nedolžno in končal nekje, kjer nisem niti malo pričakovala.
Sprva sem se bolj kot ne le nasmihala. Kakšna usta neki. Hitrost je vendar samo beseda. Nekaj, kar merimo. Količina, ki nam pove, kako hitro gre avto, motor ali strela. Ne pa nekaj, kar bi lahko govorilo, čutilo in celo jedlo. In ko sem tako pripovedovala sinu, on pa je vztrajno ostajal pri svojih ponavljajočih se vprašanjih, me je nenadoma prešinilo. Hitrost nas lahko poje. Res je.
Na primer hitrost na cesti. Prehitra vožnja. Nepazljivost. Lahkomiselnost. Poleg tega hitrost požira tudi manj konkretno in bolj subtilno. Hitrost pogoltne pogovore. Presliši. Ne pusti do besede. Odnese trenutke, ki jih nameravamo ujeti kasneje. Požira čas. Ne poje nas naenkrat, dramatično, ampak po majhnih grižljajih. Med urniki, obveznostmi in stalnim občutkom, da nekaj zamujamo.
Morda prav zato otroci tako nenavadno dobro opazijo stvari, ki jih odrasli spregledamo. Mi hitrost razumemo kot številko, oni pa jo začutijo. Čutijo jo v naših kratkih odgovorih, v pogledih na uro, v stavkih “samo še to naredim”, “pohiti malo”,“zdaj nimam časa”. Odrasli hitimo že tako samoumevno, da tega skoraj ne opazimo več. Hitro jemo, hitro govorimo, hitro poslušamo in še hitreje pozabljamo.
Ko me je tisti večer sin spraševal o hitrosti, sem imela občutek, da me pravzaprav sprašuje nekaj drugega. Ne, ali ima hitrost usta, ampak ali ji pustimo, da nam kroji dneve. Ali nas vodi bolj, kot vodimo mi njo. Hitrost namreč sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Težava nastane, ko postane naš edini način življenja. Kajti takrat resnično začne požirati: naše pogovore, bližino, potrpežljivost in drobne trenutke, zaradi katerih si nekega dne sploh zapomnimo običajen večer. In zato če me danes kdo vpraša, ali ima hitrost usta, ne vem več, ali bi odgovorila tako hitro kot takrat.
