Onkraj vseh meja in predsodkov

Ob jaslicah srečanje z medverskim obredom v Frančiškovem duhu

V cerkvi Marije Vnebovzete pri bratih kapucinih v Gorici je v nedeljo, 11. januarja 2026, potekalo srečanje, ki je preseglo običajne okvire verskih obredov ali kulturnih predavanj. Pod naslovom Onkraj vseh meja … ob jaslicah so člani Frančiškovega svetnega reda iz Gorice in s Kostanjevice pri Novi Gorici – v sodelovanju z brati kapucini z obeh strani meje – pripravili popoldne, posvečeno tistemu, kar nas kot ljudi najbolj povezuje: dediščini, dialogu in miru.

Srečanje, ki ga je povezoval gvardijan samostana brat Luigi Bertiè, je potekalo v duhu EPK, ki je zaznamovalo vso Goriško, in obletnice smrti sv. Frančiška Asiškega, čigar lik ostaja po osmih stoletjih živ in nagovarja sodobnega človeka morda celo močneje kot sodobnike v 13. stoletju. V času, ko so vsakodnevne novice preplavljene s podobami vojn in zmede, sta dr. Morena Maresia z deželnega zavoda za spomeniško varstvo FJK (Soprintendenza ABAP FVG) in Andrea Bellavite iz oglejske fundacije Socoba odprla vprašanje, kaj sploh pomeni biti človek. Bellavite je opozoril, da nas današnji svet sili v to, da v človeku ne vidimo “čudovitega bitja”, temveč razčlovečeno in otopelo bitje, ki vidi zgolj lasten interes, medtem ko nas kulturna dediščina uči nasprotnega. Oglejska bazilika že 1700 let pripoveduje zgodbo o povezovanju narodov – je odgovor na vojno, saj se tam, kjer se srečata lepota in spoštovanje, konča interes in začne čudenje. Nujno je, da več razmišljamo in govorimo o miru, pravičnosti, sprejemanju. O tem, da delimo in si podarjamo jezike in kulturo. Gorica in Nova Gorica sta “čudoviti mesti”. Ležita na ozemlju, kjer je zaradi totalitarizmov tekla kri; kot evropska prestolnica kulture pa je to področje postalo temelj nove omike, ki je neločljivo povezana s kulturno dediščino.

S projektom “… in zdaj sem tu” je dr. Maresia pokazala, da kulturna dediščina ni le predmet varovanja institucij, temveč živa vez, ki pripada vsakemu posamezniku. V projekt so bili vključeni migranti in dijaki, ki so skozi spoznavanje krajevne zgodovine odkrivali lastno identiteto v novem okolju. To je v Italiji edinstven pristop, ki meje ne razume kot črto ločevanja, temveč kot prag, ki odpira nova vrata, nove priložnosti. V tem smislu je Dežela FJK vrata v nov svet upanja. Meje so se spremenile, meje, ki jih prečkamo, lahko spremenijo življenja, saj so medosebna srečanja priložnost, da z drugačnimi očmi gledamo na kulturno dediščino.

Številnih navzočih v goriški kapucinski cerkvi sta se na poseben način dotaknili pričevanji dveh udeležencev. Mladi ulični umetnik iz Maroka je opisal svojo izkušnjo sprejetosti v furlanskem mestecu Maiano, kjer ga je osupnila lepota krajev, v katerih so ga sprejeli brez predsodkov. Fant iz Pakistana, ki v Italiji že pet let ustvarja kot videoproducent, pa je poudaril univerzalnost svetih prostorov. Ob obiskovanju cerkva, mošej in templjev je spoznal, da je v tišini teh prostorov sporočilo enako: “Ljubite drug drugega.” Njegova zgodba je dokaz, da religije, če jih razumemo v njihovem bistvu, učijo preseganja lastnega jaza in odpiranja drugim.

Bellavite je te sodobne zgodbe povezal z antičnim Oglejem. Epitaf na grobnici pripoveduje o Restutu, popotniku iz Afrike, ki je prišel v naše kraje, da bi videl “čudovito mesto”. Tu je zbolel in umrl, in vendar je že takrat, pred sedemnajstimi stoletji, v tem prostoru našel toplino in sprejetost, “več kot družino”. To je dokaz, da naša zemlja že tisočletja nosi gen miru in vključevanja.

Srečanje se je iz pogovora med letošnjima gostoma naravno prelilo v duhovno izkušnjo, medverski obred pred jaslicami. Petje se je prepletalo s trenutki tihe molitve in branjem odlomkov iz Svetega pisma in Korana, iz zapisov Leona XIV., Dietricha Bonhoefferja, sv. Matere Terezije iz Kalkute in asiškega ubožca. Jaslice niso bile le estetski okras, temveč simbol “skupne človečnosti”. Pred hlevčkom, ki predstavlja najosnovnejšo obliko bivanja in sprejemanja, so se glasovi v slovenščini in italijanščini združili v iskreno in občuteno prošnjo za mir.

Letošnji dogodek te edinstvene verske izkušnje v našem obmejnem prostoru je jasno nakazal pot za prihodnost: Gorica in Nova Gorica sta laboratorij nove civilizacije, kjer se dediščina preteklosti spreminja v upanje za prihodnost. Kot je poudaril Bellavite ob koncu srečanja: zadnja beseda o usodi človeštva še ni bila izrečena. Dokler smo se sposobni srečati ob skupni lepoti, je upanje še živo.