“Vse tri Slovenije so zelo žive!”

Dobrodošli doma, dobrodošli v NUK: o enotnem slovenskem kulturnem prostoru

Na notranjem dvorišču Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je 2. julija potekalo že tradicionalno srečanje Dobrodošli doma, dobrodošli v NUK, ki povezuje Slovence iz domovine, zamejstva in sveta. Večer, ki je še enkrat potrdil, da je NUK knjižnica vseh Slovencev, ne glede na to, kje živijo, je bil prepleten z mislimi o narodni in dvojni identiteti, o ohranjanju jezika, izzivih asimilacije in še marsičem. Ponudil je dragocen uvid v to, kako različno lahko utripa slovensko srce na različnih koncih poloble, pa tudi v to, kako pomembni so osebni stiki. Zbrane so skozi besede in glasbo popeljale tri ugledne gostje ter mlada argentinsko-slovenska glasbena skupina Los Tilos.

Zbrane je uvodoma toplo pozdravila Helena Janežič, ki v NUK skrbi za zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu. Poudarila je pomen tega pomembnega “hrama učenosti”, kjer že več kot 250 let zbirajo in hranijo ustvarjalnost našega naroda, ne glede na to, kje na svetu je bila slovenska beseda zapisana.

Njeni dobrodošlici rojakom v matični domovini je sledil nagovor ravnateljice NUK dr. Jane Kolar. Ta je izpostavila, da je bila knjižnica vedno odprta za vse in je uspešno prebrodila vse družbene, zgodovinske in politične pretrese. Kot dokaz te vsestranskosti je navedla medvojno zbiranje domobranskega, partizanskega in svetovnega gradiva, po vojni pa načrtno reševanje in hranjenje zamejskega ter izseljeniškega. Vse to z enim samim ciljem: čim bolj temeljito ohraniti celoten narodni spomin za prihodnje rodove in raziskovalce, da bodo vedeli, kako smo se kot narod razvijali.

Soorganizator večera, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, je prek svoje predstavnice Anje Katarine Kocmur izrazil veliko zadovoljstvo nad ponovnim snidenjem, ki je hkrati pomenilo tudi sklepni nastop uspešne turneje mlade glasbene skupine Los Tilos (Lipe) v Sloveniji. Pet fantov iz tretjega rodu Slovencev v Argentini s predanostjo, ponosom in ljubeznijo do svojih korenin dokazuje, da razdalja več tisoč kilometrov ne more izbrisati slovenske kulturne dediščine. Na večeru so občinstvu podarili tako slovenske napeve kot tudi argentinske ritme; med drugim so presenetili s priredbo dela znamenitega argentinskega epa o gavču Martinu Fierru, ki ga je v slovenščino mojstrsko prevedel dr. Tine Debeljak, čigar zapuščino skrbno varujejo v NUK.

Osrednji del večera je bil pogovor o slovenskem kulturnem prostoru. Ali gre za enotno, homogeno celoto ali pa za razpršene svetove, so – v pogovoru s Heleno Janežič – odgovarjale tri dejavne kulturne in družbene delavke: dr. Helena Jaklitsch, sociologinja in doktorica zgodovine, državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Mariana Poznič, odvetnica, sodna tolmačka in dolgoletna urednica iz Argentine, ter Erika Jazbar, novinarka in kulturna delavka iz Gorice.

Mariana Poznič je odstrla realističen pogled na doživljanje slovenstva v Argentini. Za potomce slovenskih povojnih izseljencev je življenje z dvema kulturama nekaj prirojenega, je dejala. Mnogi med njimi so najprej spregovorili slovensko in šele nato špansko, v tem dvojnem svetu pa nikoli niso videli protislovja. Potomci Evropejcev v Argentini niso bili zapostavljeni, zato ne poznajo travm. Mariana Poznič je Slovenijo prvič obiskala pri petindvajsetih letih, tik pred osamosvojitvijo, od takrat pozorno spremlja njen razvoj, danes se v njej počuti kot doma. Argentinci so ponosni na samostojno državo in želijo, da bi tudi njihov odtenek slovenske kulture bil živ del naroda. Za skupnosti, ki živijo zunaj Slovenije, je stik s Slovenijo življenjsko potreben. Brez svobodne in samostojne republike bi njihovo življenje bilo različno. Naslednjim generacijam bi bilo zelo težko pojasnili pomen ohranjanja jezika, je dejala. Pred sto leti so njihovi predniki zapuščali domovino z žalostjo v srcu in z zavestjo, da bodo ostali Slovenci. Biti Slovenec v Argentini je odločitev. Jezik je orodje komuniciranja in povezave, je še dodala. Ohranja se iz želje in ljubezni do korenin. “Ne bomo preživeli ločeni, kot geto”, zato je vse povabila v Argentino, “kjer se tudi da živeti po slovensko”. V latinsko-slovenskem duhu so združili vrline obeh narodov. Jasno je izpostavila tudi ustavno dolžnost matične domovine: “Smo del slovenskega naroda. Nismo nekaj, kar se je tam izgubilo in zdaj prosi, če bi nas sprejeli – ne, vi nas morate sprejeti! To je vaša ustavna dolžnost!”

Drugačno, sicer zemljepisno bližjo, a zgodovinsko prav tako zapleteno izkušnjo je predstavila Erika Jazbar. Goriški prostor je bil stoletja skupen, državna meja pa ga je umetno zarezala le za nekaj desetletij, kar je po drugi svetovni vojni povzročilo gospodarski in družbeni šok ter močan val asimilacije. Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije so se napetosti in subtilna protislovenska gonja začele umikati. Slovenci smo tedaj postali “neproblematični” sosedje oz. občani, Slovenija ugledna soseda za skupnim zahodnim omizjem. Projekt Evropske prestolnice kulture pa je prinesel še dodatno mednarodno legitimacijo. Erika Jazbar opaža pozitiven trend, saj vedno več staršev iz mešanih ali povsem italijanskih družin vpisuje otroke v slovenske šole v Italiji. Vendar pa opozarja na sodobne nevarnosti: povezava z živo kulturo, literaturo in vsakodnevnim utripom v Sloveniji med mladimi v zamejstvu slabi. Kritična je bila tudi do pomanjkanja celostne formacije vrednotnega sveta in krčenja pluralizma znotraj manjšinskih struktur. “Čakamo, da se Slovenija demokratizira, da bo to pljusknilo tudi na naš konec. Pluralizem je bistven element: če imaš več stališč in ljudi, ki razmišljajo drugače, je to, kar ustvariš, bogatejše in bolj živo,” je opozorila in spomnila, da “latinski Slovenci” prinašajo dragocen prispevek k skupnemu prostoru s svojo odprtostjo na morje in romansko sproščenostjo.

Dr. Helena Jaklitsch se je spomnila svojega prvega obiska v Argentini, ko je ob koncu šolskega leta med rojaki začutila, da je “prvič v življenju res doma”; začutila je pristno, globoko slovensko povezanost, ljubezen in zvestobo dediščini. S spremembami v zadnjih 35 letih so se rojaki z obronkov in iz sveta bolj približali domovini. Mnogi so ponovni začeli odkrivati svoje korenine, iskati stik z domovino prednikov. “Vse tri Slovenije so še zelo žive.” Opozorila pa je, da je Slovenija v zadnjih letih v svojih izobraževalnih ustanovah premalo storila za prenašanje zavesti o skupnem narodnem prostoru na mlajše generacije znotraj meja države. Mladina v Sloveniji pogosto sploh ne ve, da zunaj meja živijo avtohtoni Slovenci in dejavne izseljenske skupnosti, niti se ne zavedajo, da so bili Trst, Celovec in Gorica pred dobrim stoletjem naši pomembni kulturni in gospodarski centri. Rešitev dr. Helena Jaklitsch vidi v koreniti prenovi šolskega kurikuluma, v katerem zamejska in izseljenska tematika ne bi smeli biti zgolj suhoparen zgodovinski podatek o tem, kako so ljudje ob koncu 19. stoletja odhajali “s trebuhom za kruhom”, temveč predstavitev živih skupnosti skozi geografijo, slovenščino, zgodovino in dosežke naših rojakov po svetu. Prav tako je pozvala k preoblikovanju medijskega prostora, kjer bi morale biti vsebine iz zamejstva in izseljenstva del vsakodnevnih poročil na nacionalni televiziji, ter k spodbujanju neposrednih stikov med mladinskimi organizacijami.

Tanja Smrdelj, voditeljica oddaje Glas avstralskih Slovencev v Sydneyju, prejšnji teden ni mogla priti v Ljubljano. Njeno pisno razmišljanje, ki ga je prebrala Helena Janežič, pa je ponudilo odličen zaključek razprave. Med drugim je zapisala, da slovenski kulturni prostor doživlja kot “preplet skupnih korenin in raznolikih izkušenj, ki se razraščajo prek geografskih meja”. V izseljenstvu je kultura “pogosto nekaj, kar se zavestno neguje kot dragocen spomin, ki ga je treba prenašati naprej”. Zato se ji zdi, da slovenski kulturni prostor “ni povsem enoten, je pa povezan z nevidnimi nitmi jezika, zgodovinske in čustvene pripadnosti”. Enotnost se kaže v vrednotah, v načinu razmišljanja, v občutku domačnosti, ki se prebudi ob slovenski pesmi ali vonju domače jedi … Digitalna orodja, spletne skupnosti, dvojezično izobraževanje in mednarodne povezave so danes ključni mostovi za prihodnost. Zato vanjo gleda “z zmernim optimizmom”. Ni nujno, da je prostor popolnoma enoten; “dovolj je, da je povezan v srcu, v jeziku in skupnem spominu, ki nas združuje ne glede na razdaljo”.

Večer se je zaključil tako, kot se za živo kulturo spodobi, z živo glasbo. Član skupine Los Tilos je pred zadnjimi takti pojasnil, kako globoko jim je v srca padla tradicionalna argentinska samba, ki poje – prav tako kot slovenska ljudska pesem – o narodu, družini, ljubezni, o tistem bistvenem, kar nosimo v sebi. Ob argentinsko-slovenskih zvokih in toplih aplavzih so se meje med Ljubljano, Buenos Airesom, Sydneyjem in Gorico za nekaj ur povsem zabrisale. In slovenski kulturni prostor je zaživel kot ena sama celota.