Tabor slepih in slabovidnih v Piranu

V sodelovanju z “lokalci”

Od 13. do 20. februarja 2026 se je v minoritskem samostanu v Piranu odvijal tabor slepih in slabovidnih Slovenije. Skupaj s spremljevalci je prišlo okrog 35 odraslih, tudi kuharico in hrano so pripeljali s seboj. Imeli so zelo pester program, jutranja telovadba, molitev, maša, zajtrk in potem razne aktivnosti. Prvič sem se tabora za nekaj dni udeležila kot prostovoljka. Lani sem bila povabljena, da predstavim izkušnje iz Etiopije, in v zahvalo so zbrali prispevke za sirotišnico, kjer sem bila. Že pred leti so me povabili na tabor v staro portoroško župnišče z željo, naj kaj povem o tem, kako so tu nekoč živeli. Opirala sem se na življenjske zgodbe iz knjig Srečanja v Piranu. S seboj sem imela tudi oceanski boben in ob slikah na malem odru pripovedovala legendo o sv. Juriju, ki je rešil Piran pred poplavo. Bila sem vesela, da so se tega srečanja nekateri od njih še spomnili.

Udeleženka Mihaela Žakelj Ogrin, učiteljica likovnega pouka na OŠ Poljane, je svoje učence nagovorila, da izdelajo pustne maske. Vsi smo se našemili in nameravali na sprehod po Piranu. Prišli smo do Tartinijevega trga in imela sem samo še čas povedati staro šalo, da Tartini zaigra na violino, ko gre mimo kaka devica, ko se je ulil dež. Povorka je šla po gobe, mi pa mimo bifeja Žižola po Bolniški ulici domov. Nekdo je pri vhodu v bife vprašal: “Imate kaj za maškare?” in prijazna natakarica nam je prinesla zvrhan pladenj krofov.

V nedeljo smo šli k sveti maši v stolnico in prisluhnili župnijskemu pevskemu zboru Georgios. Zapeli so tudi Tartinijevo skladbo Dolce mio Dio.

Ob 11.30 smo poslušali odličen koncert v cerkvi sv. Frančiška. Pel je piranski operni pevec Neven Stipanov, na orglah ga je spremljal pianist in organist Danijel Brecelj. Vsi poslušalci smo navdušeno ploskali in se zgrnili okrog njiju, ko sta prišla s kora. Bila sta presenečena nad toplim sprejemom: “Kako so srčni! Od njih se lahko veliko naučimo. Polepšali so nama dan.” Povabljeni smo bili k patrom na kosilo in se še dolgo pogovarjali.

V ponedeljek zvečer je piranski župnik Zorko Bajc s sliko in besedo predstavil svoje tri tedne dolgo potovanje po Etiopiji. Na pot je šel z Agencijo Oskar. Obiskali so Adis Abebo, slapove Modrega Nila, Gondar, gorovje Simien, ljudstva v dolini reke Omo, Danakilsko depresijo, slano jezero Afdera, vulkan Erta Ale, slano jezero Assal, fumarole Dalol, višavje Hawzeena in Aksum. 

V sredo so nastopili pevci župnijskega cerkvenega zbora Georgios, v četrtek pa je Ubald Trnkoczy predstavil svoje video filme in fotografije o Carpaccievi sliki Marija Upanja, ki se je po mnogih letih vrnila iz Padove v Piran. Pater Janez Šamperl je pripravil predavanje na temo Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. Predstavil je tudi svojo novo knjigo o Frančiškovi Hvalnici stvarstva, ki jo je z ilustracijami opremila Mira Ličen, slikarka in restavratorka iz Pirana.

Nekateri so se odpravili v Strunjan na plavanje v bazen. Ostali smo se zbrali v eni od sob, brali in se pogovarjali. Brali smo intervju z invalidnim študentom iz februarske številke revije Ognjišče in vsak je imel priložnost povedati svoje mnenje. Brala nam je spremljevalka Mija iz Vodic. Dan prej nam je brala iz knjige Kristine Kuzmič To bom uredila – in druge laži, ki sem si jih govorila, ko sem skrbela za depresivnega otroka. Mija bere tako tekoče in hitro, da smo v enem dopoldnevu prišli do strani 60!

Šli so tudi na pohod do Belega križa in po cesti mimo Kosmačeve hiše in term v Portorož, potem pa ob morju v Piran. Pa še na izlet v Sečoveljske soline. Obiskali so tudi Pomorski muzej v Piranu, kjer jih je sprejela dr. Nadja Terčon. 

Par dni sem spremljala Jano iz Štor pri Celju, 52-letno mamo dveh odraslih otrok, ki je v otroštvu utrpela možganski tumor in oslepela. Ogledali sva si Pomorski muzej in Muzej školjk. Šli sva na kapučin v slaščičarno pri parku in v park pogledat ribnik, v čokoladnico, v beneško hišo, na tržnico … Meni je bilo zanimivo, da sem prvič videla stvari, ker jih je Jana otipala, jaz pa sem prej šla brezbrižno mimo, ne da bi jih opazila. Prvič sem tudi od blizu izkusila, kako neprijetne za hojo so piranske ulice. Jana nam je dva večera zapored tudi recitirala, prvič pesem Andreja Rozmana Roze Urška in povodni mož in drugič Soči Simona Gregorčiča. Soči poznam od otroštva, saj jo je rad recitiral naš tata. Jana je odlična recitatorka in njena interpretacija se me je globoko dotaknila. Jana tudi lepo poje. Zelo rada bi pela v zboru, a je niso sprejeli, češ da ne vidi dirigenta. Prav tako ima krasen glas gospa Albina Krek, ki sem jo spoznala že prej. Albina je izjemna sogovornica, ki zna poslušati kot malokdo, voditi skupino, svetovati, tolažiti … in je odlična poznavalka Svetega pisma.

Žal nisem ostala do konca tabora in tudi ne poznam imen vseh udeležencev. A so mi vsi ostali v lepem spominu. Jernej, Ladka, Tomaž, Ivan in njegov spremljevalec, Mihaela in Primož, Silvo, Lea in Sandi, Darjan, Ida, Jana, Albina, Janez, Andrej … Upam, da se še srečamo. Do takrat pa lepo pozdravljeni!