Hvaležno slovo msgr. Carla Roberta Marie Redaellija od goriške nadškofije

Odhajajoči nadškof se je ob slovesu od goriške Cerkve zahvalil preprostim ljudem, duhovnikom, bolnikom, migrantom, mladim in zapornikom, ki v ponižnosti ponujajo pričevanje vere

Vpolni goriški stolnici se je v nedeljo, 5. julija 2026, z zahvalno sveto mašo od goriške nadškofije poslovil msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli. Po štirinajstih letih škofovskega služenja na čelu obmejne cerkvene skupnosti – zadnje mesece je opravljal funkcijo apostolskega administratorja – odhaja v Rim, kjer je že prevzel nalogo tajnika Dikasterija za kler. Z naslednjo nedeljo, 12. julijem, bo vodenje škofije in pastirsko palico uradno prevzel novi nadškof in metropolit msgr. Giampaolo Dianin: na praznik sv. Mohorja in Fortunata bo ob 16.30 v oglejski baziliki vodil bogoslužje Božje besede, ob 19. uri pa bo v goriški stolnici predsedoval slovesnemu evharističnemu bogoslužju.

Prejšnjo nedeljo je v imenu goriške Cerkve uvodoma izrekel uradno zahvalo odhajajočemu pastirju generalni vikar msgr. Paolo Zuttion. V svojem nagovoru je izpostavil ključne točke Redaellijevega vodenja: postavitev Božje besede v središče škofijskega življenja, posebno pozornost do revnih, priseljencev in zapornikov, spodbujanje konkretne karitativnosti, pastoralno daljnovidnost pri uvajanju zapletenega procesa pastoralnih enot ter veliko zaupanje v laike. Zuttion se je spomnil nadškofove bližine v težkih dneh pandemije in številnih mirovnih pobud, ki so goriško območje – nekoč razdeljeno – postavile v središče državne pozornosti. Izpostavil je nadškofovo preroško vizijo našega prostora, saj je msgr. Redaelli vedno trdil, da Gorica ni periferija Italije, ampak središče Evrope, stičišče med romanskim, slovanskim in germanskim svetom. Dokaz te večjezičnosti in kulturne prepletenosti je bil tudi sklep vikarjevega govora, ko je svetopisemske vrstice zahvale iz Psalma 116 prebral v furlanščini, slovenščini in italijanščini.

Nadškof Redaelli je v homiliji priznal, da je ob takšnih prelomnih trenutkih težko najti prave besede, s katerimi bi lahko izrazil preplet misli, spominov in čustev. Zato se je osredotočil na nedeljski evangelij, v katerem Jezus govori o tem, zakaj naj bi hvalili Očeta in se mu zahvaljevali. Hvaliti ga moramo za “male”, ki so v teh letih sprejeli Njegovo razodetje oz. so spoznali, da jih On ljubi in imajo zato “neskončno dostojanstvo”, o katerem je pred leti govoril že sveti papež Janez Pavel II., v svoji nedavni okrožnici pa tudi Leon XIV. Prav ti mali pogosto z veliko ponižnostjo ponujajo največje pričevanje vere in razodevajo pristen obraz Cerkve. Kdo pa so ti “mali”, se je vprašal in se sprehodil skozi različne skupine, ki so zaznamovale njegovo škofovanje.

Začel je z duhovniki in diakoni. Tudi oni so se mu večkrat zdeli kot “evangeljski mali”, zaradi svoje predanosti ljudem, ki jo včasih spremljajo napori v medosebnih odnosih, vedno pa tudi veliko srce in vera. Posebej se je spomnil tistih, ki so se s svojo krhkostjo, boleznijo in smrtjo soočili z občudovanja vrednim zaupanjem v Boga. Drugi “mali” so gotovo tudi bolni in invalidi: oni so nadškofu pogosto vlili več upanja in veselja do življenja, kot jim ga je lahko ponudil on sam. Msgr. Redaelli se je nadalje spomnil zapornikov: vedno ga je močno pretreslo njihovo globoko doživljanje križevega pota na veliki petek popoldne, v katerem so prepoznavali lastno usodo in iskali resnično upanje. “Mali” so nadalje migranti, ki so prečkali našo mejo; Gorica je kot stičišče balkanske poti doživela tudi težka obdobja. Nadškof se je iskreno zahvalil tako vsem velikodušnim ljudem ter sodelavcem Karitas, ki so jim v zimskih mesecih nesebično nudili hrano in zavetje. “Mali” so bili zanj tudi mladi in birmanci, ki so mu pisali iskrena in celo ganljiva pisma, pa tudi odrasli birmanci (dan prej jih je v Tržiču birmal več kot 30), ki so skozi zapletene življenjske preizkušnje znova našli pristno pot do vere. Spomnil se je tudi delavcev, podjetnikov in delodajalcev ter izrazil občudovanje do vseh, ki svoj poklic opravljajo z veliko predanostjo. O svojih pastoralnih pismih in različnih posegih v teh letih je povedal, da je bil njihov glavni namen zagotoviti čim boljše pogoje za življenje po evangeliju. Zato se je zahvalil vsem, ki so jih sprejeli ter z njim hodili naprej s pogumnim in veselim srcem. Na vprašanje, ali smo torej vsi “mali”, vsi že svetniki in “pridni”, je dejal, da ne, saj ne živimo vedno v skladu z evangelijem. “Velikokrat, nasprotno, razmišljamo in posledično delujemo pod vodstvom lastnega egoizma, želje po uveljavitvi, ponosa ali pa preprosto naših številnih strahov. Zato se pogosto počutimo ‘utrujene in obtežene’”. Pa vendar je Gospod prišel prav zaradi bolnih in grešnikov (Mr 2,17). Vabi nas, da se spreobrnemo k Očetovi ljubezni, da smo mali, ki se ne bojijo priti k Njemu, ki je “krotak in v srcu ponižen”, da bi našli “počitek za svoje življenje”. Oblačilo “neveste”, ki se pripravlja na Jagnjetovo svatbo, je nadaljeval pridigar, je včasih umazano z grehi kristjanov ali celo raztrgano. “Vendar Cerkev zato ne neha biti obljubljena nevesta in Gospod zna v svoji ljubezni popraviti vsako raztrganino ter oprati vsako umazanijo, da bi naredil njeno oblačilo še bolj bleščeče.” Tako je bilo in še bo tudi v goriški Cerkvi.

Ob koncu homilije je msgr. Redaelli dodal še nekaj misli v skladu s formulo “tri lepe stvari, dve sanji in en problem”. Med lepe stvari je uvrstil že omenjena srečanja z evangeljskimi malimi, sprejetost in molitve ter nazadnje iskrenost ljudi, ki so ga znali tudi opomniti. Njegovi sanji sta, da kristjani zunaj cerkva  ne bi skrivali svoje identitete in da bi bili duhovniki bolj povezani. Edini problem ostaja vera: to skrb je nadškof položil v Božje roke.

Tik pred koncem obreda je msgr. Redaelli prejel dar iz škofije Bouaké prek generalnega vikarja Alaina Paula Yaoja, ki se je zahvalil za dolgoletno podporo in pomoč afriški škofiji. V imenu škofijskega pastoralnega sveta je Anna Gregorin spomnila na dragoceno delo s svetopisemskimi skupinami, Karitas in zaporniki ter mu podarila oglejski križ.

Slovesna večerna maša je privabila veliko množico vernikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. Ob msgr. Redaelliju so stali videmski nadškof msgr. Riccardo Lamba, tržaški upokojeni škof msgr. Giampaolo Crepaldi in msgr. Eugene Joseph, škof Varanasija v Indiji, od koder kot gostje goriške nadškofije občasno prihajajo študirat semeniščniki. Med predstavniki civilnih oblasti so bili senatorka Tatjana Rojc, predstavniki deželne ter mnogih občinskih uprav. Med številnimi duhovniki je bil generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec, nekaj je bilo slovenskih mašnikov iz Goriške, ni pa bilo škofovega vikarja za slovenske vernike. Msgr. Karlo Bolčina nam je tako obrazložil svojo odsotnost: “Sklenil sem, da se ne udeležim slovesa od nadškofa Redaellija, ker sem globoko prizadet nad obliko odnosov, ki jo je v mesecih apostolske administrature sprejel nadškofijski ordinariat. Slovenska komponenta škofije ni bila vključena v pripravo slovesa in sprejema. Duhovniki smo prejeli vse informacije in napotke samo v italijanščini. Plakat, ki je od konca junija vabil na slovesnosti, je bil tiskan samo v italijanščini. Komaj tri dni pred prvo slovesnostjo se je nekdo spomnil, da bi morda bilo prav nuditi slovenskim vernikom slovensko vabilo. Kot nekdanji škofov vikar za slovenske vernike se ne morem strinjati s to potezo nadškofijskega ordinariata. Pa tudi se čudim, zelo čudim, da je bilo vse pripravljeno za štirimi zidovi škofijske palače, brez vključitve laikov in duhovnikov.”