Ogled Škofjeloškega pasijona s štandreško župnijo

V soboto, 11. aprila, smo se s polnim avtobusom iz Štandreža odpravili najprej v Ljubljano in nato v Škofjo Loko. Štandreška župnija je namreč organizirala ogled Škofjeloškega pasijona, ene najpomembnejših uprizoritev v slovenskem jeziku, ki je tudi najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Vodja je bil župnik Karlo Bolčina, umetniški vodja pa Aleksander Quinzi.

Zgodovinarji poročajo, da so se kristjani takoj na začetku, se pravi že po Kristusovem vnebohodu, zagotovo pa pozneje, zbirali na svetih krajih, kjer je Kristus trpel. Hodili so po poti, po kateri je Jezus na veliki petek šel s križem na Kalvarijo. Ni bilo določeno ne oštevilčeno ne napisano, kaj se je na katerem mestu zgodilo. Celotna pot od sodne palače Poncija Pilata do vrha Kalvarije ali Golgote je bila ena sama postaja: križev pot. Pobožnost križevega pota se je oblikovala pozneje in v dobi sv. Frančiška Asiškega, v trinajstem stoletju, začela dobivati sedanjo obliko. V osemnajstem stoletju je pospeševal to pobožnost Leonard Portomavriški. Na njegovo prošnjo je papež Benedikt XIV. leta 1742 dokončno potrdil sedanjo obliko.

Besedilo križevega pota je bila priložnost, da so verniki doživeto premišljevali trpljenje Jezusa Kristusa. Iz te duhovnosti izvira tudi Škofjeloški pasijon, ki je dobil tudi velik pomen leta 2016, ko je postal del Unescove svetovne dediščine. Njegova vrednost presega zgolj literarni pomen, saj združuje zgodovino, religijo, umetnost in skupnostno življenje. Napisal ga je Lovrenc Marušič, s samostanskim imenom oče Romuald, ki je bil rojen v Štandrežu leta 1676. Kapucini so imeli v petnajstem stoletju sredi polja med Gorico in Štandrežem samostan, med kugo leta 1682 so odprli tu lazaret in skrbeli za okužene. Lovrenc Marušič je stopil med kapucine, opravil noviciat v Celju in postal pridigar štajerske kapucinske province. Po letu 1700 se je preselil v samostan v Škofjo Loko, kjer je tudi dobil dovoljenje, da uprizori procesijo, pot Jezusovega trpljenja, kot so jo že uprizarjali v nemščini v Ljubljani in drugod. Pater Romuald pa je besedilo napisal v slovenščini z latinskim naslovom Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini. Poleg slovenščine vsebuje tudi izraze iz nemščine in latinščine, kar odraža večjezično okolje tistega časa.

Besedilo, ki ga hrani kapucinski samostan v Škofji Loki, je sestavljeno iz dramatičnih in liričnih monologov ter iz mnogo zborovskih spevov, razdeljeno je v več prizorov iz Stare in Nove zaveze: Raj z Adamom in Evo, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Božji grob. Škofjeloški pasijon ima dve dimenziji: besedilo prepleta nadnaravno pripoved (angeli, smrt, hudič, duša) in človeško (cehi, apostoli, verski in kraljevski oblastniki, ljudstvo, ženske, Marija, Janez). Uprizarja se tako kot v Romualdovem času, v postnem in velikonočnem času, v obliki procesije po ulicah starega mestnega jedra Škofje Loke. Pri uprizoritvah sodeluje nad tisoč dvesto prostovoljcev, 36 konjev in nad 300 članov tehnične ekipe, zaradi zapletenosti priprav ga uprizarjajo na vsakih šest let. Letos je bil izveden po enajstih letih, ker ga niso mogli uprizoriti zaradi covida.

Tudi maskerke imajo ogromno dela, saj morajo pripraviti kar 1200 igralcev. Jezusov je na primer trinajst, Mariji pa sta dve, med predstavo se zamenjujejo, zato si, vsak in vsaka v drugačni vlogi, morajo biti podobni, z lasuljami, bradami. Igralci opravijo krožno pot skozi mestno jedro, pred gledalci odigrajo 20 prizorov in vsak prizor ima tudi pečat nekega okoliškega kraja, saj igralci prihajajo iz vasi okoli Škofje Loke. Vsi prizori skupaj trajajo čez dve uri. A kot je povedal Jakob Vrhovec, vodja projekta pasijona 2026: “Tukaj imamo opravka ne samo z najstarejšim dramskim besedilom, gre za to, da se nad tisoč ljudi združi z istim namenom, zaradi vere oziroma skupnosti.” Tudi režiserji se z uprizoritvami menjajo.

Letos je bil režiser Škofjeloškega pasijona Marcelo Brula, ki se je šele leta 2021 preselil iz Argentine. Marcelo po poklicu ni režiser, temveč ekonomist in sedaj živi v ljubljanski župniji Dravlje, njegova strast pa je tudi slaščičarstvo, zato je v Tacnu odprl gostinski lokal Momentos Cafe, iz katerega diši po Argentini. Učil se je vokalno tehniko in nastopal kot operni pevec, pa tudi kot igralec. Veliko je nastopal v Slomškovem domu, redno bil gost v Našem domu v San Justu in v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Časnikar ga je pred časom vprašal, v čem je univerzalnost sporočila Škofjeloškega pasijona, saj je med gledalci veliko vernih in tudi nevernih. Marcelo je povedal, da je sporočilo v tem, da prizori Škofjeloškega pasijona prikazujejo bistvo človeka. Človek se po dva tisoč letih ni veliko spremenil. Človekova identiteta je vedno v odnosu, tako kot identiteta vsakega drugega živega bitja, ampak ta odnos v človeku je tudi vedno odprt do drugega, bolje rečeno, izpostavljen drugačnosti, ki se ji nikakor ne more izogniti niti je obvladati. S tega vidika postane odnos pri človeku kraj rane, kraj nemira. Marcelo je kot primer dal zgodbe, ki jih prikaže pasijon in ki se nanašajo na nas same. Vsi si želimo sreče in resnice, ampak takoj, ko nas zagrabi strah, se te resnice ustrašimo, se skrijemo. Večkrat se obnašamo kot Pilat, ki je vedel, da je Jezus nedolžen, a mu ni pomagal, ker se je bal, da bo izgubil oblast. Gre torej za prepletanje želja, upov, strahov, tesnobe, prikazni, čustev, spominov, obžalovanj, obsodb, grehov, obsedenosti, idealov in idolov, sanj in domišljije, v okviru katerega človeško bitje vstopa v odnos s svetom.