Neminljivi studenec dobrote, duhovnosti in lepote
Iz nabožnega in posvetnega repertoarja Johanna Sebastiana Bacha v tržaški evangeličanski luteranski cerkvi, Slovenski filharmoniji in Verdijevem gledališču
Prestop iz starega v novo leto nas je spet obdaroval z neminljivo dobroto, duhovnostjo in lepoto glasbe Johanna Sebastiana Bacha (Eisenach 21. marec 1685 – Leipzig 28. julij 1750). Skladateljev nemški priimek bi prevedli kot potok, studenec. Ne gre za zgolj besedno igro, rekli bi lahko tudi neminljivi Bach ali studenec čiste gorske vode, studenčnice, “žive vode” (Jn 4, 10), ki izvira iz dna src, prsi, možganov, prepon, vseh naših čutov, saj se baročna glasba JSB izrazi prek vseh instrumentov, od godal in pihal do klaviatur in tolkal, čembala, orgel, flavte, violine, viole, čela, trobent, timpanov in glasov, solistov, zbora.
Ko prikličem v spomin iz malhe poslušalca pozne jagode, zaužite na nedavnih glasbenih seansah med Trstom in Ljubljano, poslušam v podkastu lekcije glasbe muzikologa in pianista Luce Mosca o slovitih Bachovih šestih suitah za violončelo, ki jih je Rai Radio3 oddajal ob sobotah in nedeljah, med 20. 12. 2025 in 4. 1. 2026, ter njegovih štirih suitah za orkester, od 31. 1. do 8. 2. V soboto in nedeljo, ob 9.00, so bile na vrsti Bachove suite in partite za violino solo. Vse se lahko še poslušajo prek spletne aplikacije RaiPlay Sound. V njih obravnava aktualnost teh glasbenih spomenikov, ki segajo kot sedanje cover pesmi in priredbe jazz standardov po takratnih vzorcih, dvornih plesih kot Allemande, Courante, Sarabande, Menuet, Bourée, Gavotte, Gigue, Forlane, Rondò ali fugah.
Nekonvencionalen in živahen pristop Bachovega navdušenca me je kar naenkrat spomnil na lekcije glasbene vzgoje prof. Stanka Jericija v drugem razredu goriške nižje srednje šole, za katero smo se “fakultativno” odločili sošolca Jordan Ferletič, Lovrenc Peršolja in podpisani, edini v razredu, da bi se lahko rešili za par ur iz popoldanskega študija v Alojzijevišču. Skladatelj in zborovodja (1928-2007), ki sem ga pozneje srečal v MePZ Lojze Bratuž, nam je dal poslušati na gramofonu Haydna in Sveto noč v izvirniku ter povedal, kako se je rodila čudežna božična pesem v avstrijskem vaškem župnišču. Zahvaljujoč tudi briljantnemu goriškemu duhovniku in pedagogu, sem pridobil ljubezen do glasbe, ki me ni zapustila.
V evangeličanski luteranski cerkvi v Trstu smo poslušali Bachova koncerta. Komorni orkester iz Pordenona in Zbor Furlanije Julijske krajine Coro FVG sta 4. decembra pod taktirko Elie Macrìja izvajala sakralni kantati BWV 171 Gospod, kakor je tvoje ime, tako je tudi tvoj sloves in BWV 120 Bog, tebe hvalijo v tišini, v katerih so ob sopranih Paoli Crema in Delii Stabile, kontraltu Fabiani Polli, tenorju Claudiu Zinuttiju in baritonu Manuelu Sedmaku, odmevali, včasih tudi v “unisonu”, značilni baročni instrumenti, violine, viola, čelo, kontrabas, oboi, fagot, trobente, timpani, orgle in seveda mogočni zborovski glasovi. Kaka harmonija in sozvočje med glasbo in besedilom, ki danes, v našem zapletenem in krvavem svetu, zvenita še posebej aktualno!
Družba za koncerte v Trstu je v istem svetem hramu 14. decembra priredila koncerte za dva čembala in orkester BWV 1060, 1061 in 1062 ter koncert za tri čembale in orkester BWV 1063, ki so med viški instrumentalne glasbe JSB. Preizkusili so se čembalisti Riccardo Favero, Luca Sartore in Manuel Tomadin ter ansambel starih instrumentov Oficina Museum Venetiae. Sugestivni naslov srečanja Infinito Bachiano (Neminljivi Bach) je naznanil naslednji koncert Družbe za koncerte Baroque Anatomy #5, ki ga je baročni ansambel Accademia Bizantina posvetil 2. februarja v Verdijevem gledališču J.S. Bachu, njegovemu sinu Carlu Philippu Emanuelu (1714-1788) in Georgu Philippu Telemannu (1681-1767).
Odlični mojstri Alessandro Tampieri (violina), Marcello Gatti (flavta), Maria Grokhotova, Lisa Ferguson in Paolo Zinzani (prva violina), Sara Meloni, Mauro Massa in Lavinia Soncini (druga violina), Marco Massera in Maria Cristina Vasi (viola), Alessandro Palmeri in Paolo Ballanti (čelo) ter Giovanni Valgimigli (violone) so kar stoje, dirigent Ottavio Dantone pa pri čembalu, zaigrali Bachov 5. Brandenburški koncert BWV 1950 in Telemannov koncert za flavto, violino in godala Twv 52. V nadaljevanju je bil kvartet za flavto, violo in čembalo Wq 93 Bacha sina ter trojni koncert za flavto, violino, čembalo in godala Bacha očeta BWV 1044. V tem so se sijajni toni strun skoraj prelevili v svetle izrisave trobil ali glasov. Accademio Bizantino sem že užival med nočnim radijskim poslušanjem klasične glasbe Rai ob njeni prefinjeni interpretaciji Bachove Die Kunst der Fuge (Umetnosti fuge).
Slovenska filharmonija pa je v krasni dvorani Marjana Kozine v zgodovinski palači na ljubljanskem Kongresnem trgu ponudila Bachov Weihnachts-Oratorium (Božični oratorij) BWV 248. Njen izbrani zbor in orkester sta 18. in 19. decembra, pod taktirko angleškega dirigenta Stephena Laytona in ob udeležbi domačih, mednarodno profiliranih solistov, soprana Neže Vasle, alta Ane Potočnik, tenorja Martina Logarja in baritona Martina Kozjeka, izvedla štiri od šestih kantat oratorija, ki ga je plodoviti skladatelj sestavil za leipziški cerkvi Sv. Nikolaja in sv. Tomaža v božičnem tednu 1734 – 1735. Prva kantata Vriskajte in ukajte, počastite te dneve je nastala za božični dan, druga V istem kraju so pastirji za drugi, tretja Gospodar nebes, poslušaj naše vpitje za tretji in šesta Gospod, ko nas prevzetni sovražniki napadejo na dan Treh kraljev.
Kot piše Katarina Šter v lepem in izčrpnem koncertnem listu, je pri Bachu (zgornji pozlačeni portret je iz platnice) tudi za oratorij značilna predelava njegove predobstoječe glasbe. Arije in korali, recitativi in zbori posegajo po evangeljskih ali svetopisemskih besedilih v Lutrovem prevodu, tudi bibličnih spisih raznih avtorjev in samega Bacha, kar kaže na njegovo globoko vero in teološko znanje, umetniško in etično občutljivost. To je pokazalo tudi dovršeno ljubljansko, res bleščeče in vrhunsko izvajanje: svojska Bachova presečna instrumentalna, vokalna in verbalna poetika, po stoletjih, še vedno izraža in odmeva najgloblje človekove tolmune in višine duha, tako v individualni kot družbeni razsežnosti.
Fotografije:
1. fotografija: Johann Sebastian Bach (1685-1750).
2. fotografija: Solisti, člani komornega orkestra iz Pordenona in pevci zbora Coro FVG so uvedli ta “Bachovski poklon” med Trstom in Ljubljano s kantatama BWV 171 in BWV 120 v evangeličanski luteranski cerkvi lanskega 4. decembra. V tiskani izdaji članka je bil naveden napačni datum 3.12., ki smo ga popravili za pričujočo spletno izdajo. (Foto Davorin Devetak)
3. fotografija: Trije čembali in godala za božansko baročno glasbo JSB v isti tržaški cerkvi. Koncert Infinito Bachiano (Neminljivi Bach) je priredila 14. decembra Družba za koncerte v Trstu. (Foto Davorin Devetak)
4. fotografija: V gosteh Družbe za koncerte je nastopila v gledališču Verdi, 2. februarja letos, tudi Accademia Bizantina. Ugledni baročni ansambel vodi čembalist in dirigent Ottavio Dantone, ki dirigira še druge vrhunske zasedbe po Italiji. (Foto Società dei Concerti di Trieste)
5. fotografija: Bachov Božični oratorij BWV 248 sta bleščeče in občuteno izvedla orkester in zbor Slovenske filharmonije, s priznanimi solisti in z angleškim dirigentom Stephenom Laytonom,18. decembra v zgodovinskem sedežu na Kongresnem trgu v Ljubljani. (Foto Davorin Devetak)
