V Gorici fotografije za Basaglio, proti vojni in o miru

S humanizmom prežeti fotoreporterji agencije Magnum na vojnih in povojnih prizoriščih ter v Goffmanovih totalnih institucijah, “kamor niso segle oči”

Še ta teden si je na dveh goriških lokacijah moč ogledati bogate dokumentarne prereze domačih in svetovnih mojstrov fotografije. Na Verdijevem korzu blizu pošte je na več nadstropjih lepo obnovljenega nekdanjega samostana, sedaj Muzeja sv. Klare, kurator Marco Minuz postavil presunljiv in časovno nekoliko odmaknjen tridelen pregled Franco Basaglia. Gianni Berengo Gardin, Raymond Depardon, Ferdinando Scianna. Dove gli occhi non arrivavano (Kamor niso segle oči). Boleči, empatični, realistični, tudi poetični črno-beli eksponati pričajo o zgodovinskem prehodu med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja, ko se je med goriško in tržaško umobolnico zgodila psihiatrična revolucija v Italiji. Minuzu, ki ima za sabo še druge odmevne razstavne projekte, je uspelo z izborom del sintetizirati svojsko sodelovanje uglednih fotografov z Basaglio, izpričano v doživetih videointervjujih, na ogled na razstavi in tudi na spletni strani www.go2025.eu, ki je posvečena razstavi.

Benečan Berengo Gardin (1930–2025), avtor kakih sto umetniških fotografskih knjig (mnogih o Benetkah), pripoveduje, kako je spoznal beneškega psihiatra v Gorici in intuitivno občutil, da bi morali od znotraj posneti umobolnico in tiste, ki v njej živijo, bolnike, bolničarje, zdravnike, kraje in sredstva nadzora, nasilja, internacije. Razstavljena je tudi platnica Einaudijeve knjige Morire di classe, La condizione manicomiale fatografata da Carla Cerati e Gianni Berengo Gardin (Razredna smrt, Stanje umobolnic v fotografijah Carle Cerati in Giannija Berenga Gardina) iz leta 1968. Prvo knjigo na svetu s podobami o zločestem kraju, “kamor niso segle oči”, sta uredila Franco Basaglia in Franca Ongaro Basaglia. Objavljenih je 20 slik Ceratijeve, 40 Berenga Gardina in besedila Brechta, Swifta, Foucaulta … ter navedbe iz Asylums, prve študije o “totalnih institucijah”, umobolnicah, kanadsko-ameriškega sociologa Ervinga Goffmana (1922–1982), ki je navdihnila zakonca Basaglia. Zdavnaj pošlo “politično” publikacijo je leta 2024 ponatisnila založba Il Saggiatore. Sicilski fotograf F. Scianna (1943) je avtor poetičnih antropoloških slik, francoskega filmskega dokumentarista in fotografa R. Depardona (1942) pa je Basaglia poklical, da bi dokumentiral italijanske umobolnice pred reformo zakona 180 (1978) in po njej, tako da je eden najbolj pretresljivih posnetkov “moža v kletki” (Trst 1979) prav njegov. Na podstrešju se vrti sončni film Il volo režiserja Silvana Agostija o zgodovinskem letalskem izletu kakih sto oskrbovancev tržaške pokrajinske umobolnice 11. avgusta 1975 z ronškega letališča.

V sobanah Palače Attems Petzenstein pa je bila vse te mesece v znamenju GO 2025! razstava Back to Peace? La guerra vista dai grandi fotografi Magnum (Povratek k miru? Vojna, kot jo vidijo veliki fotografi Magnuma), ki sta jo uredila Andrea Holzherr in spet že omenjeni Minuz. Čez dvesto, mnogo tudi zelo znanih in ikoničnih fotografij fotoreporterjev mednarodne agencije Magnum, ki so jo v New Yorku leta 1947 ustanovili Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, David Seymour, George Rodger in William Vandivert, predstavlja humanistični, spoštljiv, a tudi razburljiv pogled na akterje, soudeležence, pričevalce in žrtve vojnega in povojnega dogajanja v Evropi in po svetu. Slavnejši Capa, “Chim” Seymour in Werner Bischof nam ponudijo galerijo značilnih prizorov in portretov zajetih vojakov, ranjenega otroštva in volje po obnovi iz razvalin. Rodger kot kakšen Rembrandt v osvobojenem lagerju Bergen-Belsen dokumentira mrtve in žive okostnjake s preživelimi esesovskimi stražarkami, ki poosebljajo (tudi današnjo) banalnost zla, v sobi, kjer so tudi Mušičevi tesnobni odtisi spomina iz cikla Nismo poslednji. Wayne Miller uprizori negledljive slike atomskega razdejanja in preživelih iz Hirošime. Cartier-Bresson je še spomladi 1945 posnel dokumentarec Le retour, vrnitev francoskih preživelih iz nacističnih taborišč. Nemški fotograf Erich Hartmann je dragoceno dokumentiral stavbe in strukture 22 nemških lagerjev, preden bi izginile, Herbert List pa nenadejano “umetniške” razvaline vojne. Na koncu so še projekt agencije Magnum o Generaciji X, ko so Capa, Cartier-Bresson, Seymour, List, Bischof, Rodger in drugi njeni fotoreporterji predstavili mlade z vsega sveta v letu 1951 (Izrael, Italija, Liberija, Indija, Japonska, Francija, Norveška, Mehika, Nemčija, Sirija, Jugoslavija, ZDA, Anglija), kako se na različne načine spoprijemajo s povojno obnovo, ter posnetki Burta Glinna o komaj zgrajenem Berlinskem zidu (1961). Info: www.palazzoattems.regione.fvg.it.

Obe razstavi se odpreta ob 10.00, tista v Muzeju sv. Klare se zapre ob 18,00, v Palači Attems Petzenstein pa ob 19.00.

Fotografije

1. fotografija: Fotografi revije Life pred dnevom D v Normandiji. Od leve (stojijo) Robert Landry, George Rodger, Frank Scherschel, Robert Capa, klečijo Ralph Morse, John Morris in David Scherman. Razen Cape, ki je umrl zaradi eksplozije bombe med francosko vojno v Indokini leta 1954, so vsi ostali umrli naravne smrti. Za razliko od več kot 250 medijskih reporterjev, ki so bili od 7. oktobra 2023 ubiti v Gazi, in devetih v Libanonu, na zadnje časnikarke Amal Khalil, o kateri je poročala Francesca Mannocchi. Upajmo, da se ne bo nič zgodilo pogumni poročevalki La Stampe.

2. fotografija: Platnica zgodovinske knjige Morire di classe (Razredna smrt) s slikami Carle Cerati in Giannija Berenga Gardina, ki sta jo uredila Franco in Franca Basaglia (Einaudi 1968)