V polni Kavarni knjigarni Maks o jeziku, ki nastaja “izven štirih sten”
V sredo, 18. marca, se je v Novi Gorici zbrala pisana druščina jezikovnih sladokuscev in strokovne javnosti na še enem večeru Dialogi čez, ki jih prireja Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici; tema srečanja je bil nastajajoči slovenski Pravopis 8.0. Po pravici me je skrbelo, da tako “šolska” tema ne bo pritegnila kaj dosti ljudi, a v Kavarni knjigarni Maks, kjer se je srečanje odvijalo, sem komaj našel prosto mesto.
Na začetku nas je pozdravil dekan Fakultete za humanistiko Franc Marušič, nato pa besedo predal voditeljici večera, Petri Mišmaš, tudi sami docentki na omenjeni fakulteti. Za začetek sta se gostujoči strokovnjakinji Helena Dobrovoljc in Tina Lengar Verovnik lotili odgovarjanja, kaj naj bi novi pravopis sploh doprinašal. Gostji sta poudarili, da je njegova drugačnost predvsem v stiku s pišočimi, pri nastajanju je pomembno prispevalo delo “izven štirih sten”, predvsem projekt Jezikovna svetovalnica, kjer so strokovnjaki odgovorili na več kot 4000 različnih vprašanj. V novem pravopisu bo na podlagi teh vprašanj tudi precej več zgledov – digitalni format to dela precej lažje. Svetovalnica je “zlata jama” pripomb raznovrstnih izjemnih izvedencev za najrazličnejša področja.
A kakšna vrsta priročnika je sploh pravopis? Gostji sta že prej poudarili, da gre bolj za dokumentiranje jezika kot pa strogo gledano pravila. Je metajezikovno besedilo. Ni strokovna razprava, pač pa je namenjeno na dostopen način služiti pišočemu posamezniku. Ob tem sta poudarili, da vsak pravopis raste iz prejšnjega. Pravila v njem so sicer večinoma izrazito logična in izhajajo iz sistema, a po drugi strani je tudi nekaj zadev, ki se jih je treba preprosto dogovoriti. Ker veliko prevzemamo iz tujih jezikov, je zadnji pravopis moral veliko obravnavati tuja lastna imena. Na vse zadrege pa pač tudi nova izdaja ne odgovarja. Morda se komu lahko zdi, da od zadnje izdaje pravopisa še ni minilo toliko časa, izšel je leta 2001, a v tega četrt stoletja se je v jeziku marsikaj zgodilo – poleg tega so pravila za ta pravopis izšla že leta 1990. Poglavja pravopisa glede na tisto izdajo sicer ostajajo ista, a precej sprememb je predvsem na področju krajšav in kratic. Poenostavljena in razširjena so pravila glede vezaja in pomišljaja. Skladenjsko so vključena tuja lastna imena. Glede izgovarjanja našemu jeziku tujih glasov pa novi pravopis ostaja pri dosedanji praksi – izgovarjamo jih z najbližjimi ustreznicami našega jezika.
Izhodiščna oblika je sicer spletni priročnik, a bo pravopis izšel tudi kot knjiga in pa v posebni obliki za šolsko rabo. Če so sodelujoči avtorji na začetku delali bolj s strahom, pa jih sedaj misel na uporabnike stalno opogumlja. Pomemben poudarek novega pravopisa je njegova osnovanost na javni razpravi – tako se ne more zgoditi, kot se je dogajalo pri nas v preteklosti in se včasih še vedno v tujini, da se uzakoni pravilo, ki ga je treba zaradi nasprotovanja javnosti kasneje umikati ali spreminjati. Vseprisotnost spleta pomeni, da ljudje v bistvu precej več pišejo – in berejo – kot nekoč (je pa večina zapisanega pač vsakdanje kakovosti, ne kakšnih izjemnih jezikovnih presežkov).
Odzivi na nov pravopis so različni, so pa tisti bolj konservativni precej glasnejši in bolj enotni – skrbi jih, da se bo preveč upoštevalo rabo (ki je kdaj lahko precej površna) kot pa jezikovnostrukturno logiko. A pravopisna pravila pač niso pod kaznijo, njihovo upoštevanje je stvar informiranega posameznika. Pri tem je pomembno poudariti, da prevelika obsedenost s pravilnostjo ni jezikovno konstruktivna – treba je sprejeti in upoštevati, da je v določenih primerih pač tudi več ustreznih zapisov, tako imenovane dvojnice. Dober primer so moška imena na -o (Vlado, Branko), ki smo jim vajeni dodajati na koncu -t; pravopis tega ne bo več preganjal, bo pa ostalo po starem v formalnem jeziku. Ob tem je izmed poslušalcev prišla kritika, da se bo tako za tujce še težje učiti slovenščino. Nato se je med zbranimi razvnela recimo temu krvava bitka, kako je z ženskimi priimki – naj jih ne sklanjamo ali pa uporabljamo za nekatere sporno svojilno obliko.
Gostje so poudarile, da moramo pač sprejeti, da o tem na koncu odločajo mediji. Vprašanja iz publike so se sukala še okrog poteka dela; vmes sta nas gostji potolažili, da novi pravopis vsekakor ne bo pomenil, da bomo morali menjati dokumente; dotaknili smo se imen praznikov in izpostavili, da pri krajevnih imenih pomembno vlogo igra lokalna raba. Na koncu se je eden od sprašujočih spotaknil ob naslov Pravopis 8.0, češ, mar ni v Sloveniji v rabi decimalna vejica in ne pika – gostji sta pojasnili, da v tem primeru ne gre za decimalno vejico, na kar se je šaljivo navezal še g. dekan: “In ko smo pri piki, je čas za konec” ter se zahvalil tako gostom kot prisotnim. Seveda smo v razpravi odprli preveč žgočih tem, da bi se kar razbežali; marsikdo je večer podaljšal s klepetom ob pijači in čem sladkem.
