Pred 50 leti je ruševine prekril val solidarnosti

Pogovor: Miha Coren iz Petjaga

Miha Coren je bil maja 1976 star 16 let. O tistih usodnih 59 sekundah, solidarnosti in vztrajnosti pri obnovi vasi smo se pogovorili s tem domačinom iz Petjaga.

Kje ste bili tistega 6. maja, ko so se tla prvič močno zatresla? Kakšni so vaši spomini na tiste trenutke negotovosti?

Tistega dne se spomnim zelo dobro. Zgodilo se je v četrtek, 6. maja 1976: bil je nenavadno vroč majski dan. Okrog devete ure zvečer nas je zdramil prvi opozorilni sunek. Bil sem doma s starši; oče je takoj zavpil: “Potres, potres!” in vsi smo stekli na travnik pred hišo. Manjšemu sunku je sledil močnejši; tla so kar naenkrat začela valovati, videti so bila kot razburkano morje. Vsi smo padli na tla, samo mama je obstala na nogah, ker se je držala za trto. Ropot je bil res neopisljiv. Od vsepovsod je odmevalo močno bobnenje gore za vasjo, s katere je padalo kamenje … Ko je bilo tistih 59 sekund konec, sta med nami vladala strah in zmeda. Očeta je najbolj skrbelo, kaj bo s hišo. Tisto noč ni nihče spal, saj so se rahli sunki vrstili eden za drugim.

V Petjagu sicer nismo utrpeli večje škode: sesul se je kvečjemu kak dimnik, na zidovih so se pojavile globoke razpoke, hiše pa se niso zrušile. Še danes mi ni jasno, zakaj jo je naša vas tako dobro odnesla, medtem ko so sosednje vasi v občini Špeter utrpele veliko hujše posledice. Že isto noč je do nas prišla vest, da so posledice v Ažli, Barnašu in drugih vaseh veliko hujše.

Septembra sta Furlanijo spet prizadela dva potresna sunka. Kako ste se v Petjagu odzvali na ponovno, nepričakovano nesrečo?

Zelo smo se prestrašili, ker se je po treh mesecih spet dvakrat močno zatreslo.

Sunka 11. septembra se dobro spominjam, predvsem ropotanja ob 11.20 … Težko je bilo ostati na nogah. Takrat sem bil zunaj na odprtem, gledal sem proti severu, proti gori Miji, in zagledal ogromen oblak: sprožil se je tako velik plaz, da je hrib objela velika bela megla. Ne glede na razsežnosti katastrofe nas je maja in septembra bodrila izjemna solidarnost ljudi: skupaj smo si zavihali rokave in začeli obnavljati. Takrat smo razumeli pomen pomoči, ki je do nas prišla z vsega sveta: največ iz Italije, Avstrije, ZDA, a predvsem iz sosednje Jugoslavije.

Kako je bilo takoj za tem? So tudi vas kam preventivno odpeljali?

Po potresu meseca maja nas je večina ostala v Petjagu: vasi vsekakor ne bi zapustili, želeli smo poskrbeti zanjo. Že po dveh dneh, torej 8. maja, so vojaki pripeljali šotore. V njih smo preventivno živeli več časa. Samo ljudje iz najbolj prizadetih vasi so zimo preživeli ob obali v Lignanu. Mi smo raje ostali doma tudi zato, da smo si lažje pomagali.

Takrat se je izoblikoval t. i. “modello Friuli”, ki je postavil temelje moderni civilni zaščiti. Kako ste to organizacijo doživljali vi?

Vsi smo postali del delovne verige. Oče je bil po poklicu zidar – že 7. maja se je s sodelavci odpravil v Osoppo, kjer so pomagali ves mesec.

Takratni 19- in 20-letniki smo imeli možnost, da gasilsko službo opravimo kot alternativo vojaščini. Tudi jaz sem se odločil za to in kot gasilec pomagal v najbolj prizadetih krajih.

Obnova je bila zelo načrtna. Veljalo je načelo “Kot je bilo, kjer je bilo” (Com’era, dov’era). Imamo tudi primere, ko so na kamne pisali številke, da bi jih lahko lažje spet postavili skupaj.

Tak pristop je bil res dragocen. Nekateri so sicer zagovarjali modernejšo prenovo, k sreči so v naše vasi prišli inženirji iz Jugoslavije in nam svetovali, naj hiš ne rušimo. Obljubili so nam, da jih lahko vseeno varno obnovimo in utrdimo. Z njihovo pomočjo smo ohranili neverjetno število hiš v Reziji, ki imajo navsezadnje svoje značilnosti in identiteto.

Enako ali podobno se je dogajalo tudi v drugih prizadetih vaseh.

V Italiji smo bili priča različnim pristopom obnove po katastrofah. Na misel mi pride Longarone, ki ga je leta 1963 izbrisal val iz Vajonta. Mesto so zgradili v povsem novem videzu. V vašem primeru pa se zdi, da je pri obnovitvenih delih prevladal drugačen pogled.

Res je, hvaležni smo takratnemu vodstvu dežele, ki je razumelo ta pogled in nam to dovolilo. Seveda so nam bile na voljo nove tehnike in gradnja je morala zadostiti strogim protipotresnim standardom, a hiše so ostale takšne, kot so bile prej – naše tipične beneške. Kljub temu da smo povsod poskusili ohraniti videz vasi, se je takrat nekaj spremenilo. Potres je bil pravi mejnik tudi s socialnega vidika. Veliko se je prenovilo in obnovilo. Prepričan sem, da so se razmere pri nas znatno izboljšale kar se tiče okolja, pa tudi z vidika storitev. Žal mi je, da se je ne glede na obnovitvena dela nadaljevalo izseljevanje iz beneških vasi. Srčno upam, da se bo marsikateri izseljeni Benečan spet odločil vrniti v naše kraje.

Kaj mislite, da je pripomoglo k taki učinkoviti organizaciji dela?

Furlanija – Julijska krajina je takrat dokazala, da zna biti kos takim pojavom. Mislim, da je razliko naredila tudi politika, ki je bila ob tisti priložnosti enotna, politiki so stopili skupaj, delali so složno za naše dobro, za dobro ljudi. Takrat ni bilo pomembno, kdo sledi levemu ali desnemu taboru; vsi so imeli pred očmi le en cilj – pomagati prebivalcem in čim prej obnoviti porušeno.

Od takrat se je marsikaj spremenilo, predvsem na področju organizacije. Danes se odziv uradnih služb pogosto zdi manj neposreden, varnostni protokoli pa tudi nehote nevtralizirajo prvi val spontane solidarnosti in množično pripravljenost na pomoč. Pred nekaj meseci so naše kraje prizadele poplave in plaz v bližini Krmina. Civilna zaščita in oblasti so sprva popolnoma prepovedale dostop do teh krajev, prostovoljci pa so se zato organizirali skoraj naskrivaj, da so sploh lahko pomagali ljudem. Ob potresu pred petdesetimi leti se zdi, da je bilo vse bolj spontano, po domače, a s tem tudi bolj učinkovito. Mislite, da bi bil danes odziv na tak potres povsem drugačen?

Tudi sam sem opazil, da se je v Krminu vse to odvijalo malo drugače … Časi so se nedvomno spremenili, z njimi pa tudi odnosi med ljudmi. Takrat je nesrečo pokril val spontane solidarnosti – to je naredilo razliko. Naši ljudje pa so že ob različnih priložnostih dokazali, da znajo biti kos vsakemu izzivu. Čeprav se moramo iz preteklosti naučiti, da narave ne smemo nikoli podcenjevati, verjamem, da bi znali premostiti katerokoli oviro, kot smo pokazali že večkrat.

Ob obletnici se vrstijo številne slovesnosti; v Guminu je potekal osrednji institucionalni dogodek z visokimi gosti. Kako pa ste ta pomembni mejnik obeležili vi?

Zadnji aprilski konec tedna smo se v Benečiji tistih časov spomnili z manjšo proslavo. Udeležili so se je ljudje, ki so takrat pomagali – prišli so tudi iz Slovenije. Med nami je bil tudi inženir, ki je takrat predlagal inovativne gradbene rešitve. Župan občine Špeter mu je v znak hvaležnosti podelil nagrado za zaslužno delo. On nas je namreč spodbujal, da se hiše ne bi rušile, in za to smo mu še vedno hvaležni.