Nebeška pot Žarka Mlekuža
Od Ogleja do Sv. Višarij: pot, ki v sebi skriva življenjsko zgodbo
Po večerni maši v torek, 7. aprila, se je v župnijsko dvorano nakapljala množica skavtskih rutk s te in one strani meje; ob 19.30 se nam je obetala predstavitev zanimive knjige. V osnovi romarski vodič, ki pa je mnogo več – med drugim avtobiografija –, predstavlja enega izmed mnogih caminov, ki so se v zadnjem času pojavili v naši neposredni bližini – Camino Celeste, ki vodi od Ogleja do Višarij. Predstavitev je potekala v spomin na pokojnega duhovnika Bogdana Vidmarja.
Na začetku nas je pozdravila Aleksandra Lisjak v imenu gostitelja, novogoriških odraslih skavtov – Jazbecev. Nato sta na oder prišla avtor Žarko Mlekuž, tudi sam odrasli skavt, član Buških gamsov, torej iz Bovca, in voditeljica Petra Krivec. Za začetek smo prisluhnili predstavitvi romarske poti: ta ima tri veje, od katerih je dokončana samo italijanska – slovenska bo baje urejena v kratkem, avstrijsko pa bomo verjetno čakali še nekaj časa. Avtor je pot začel že nekoliko prej kot v Ogleju – na Barbani (in jo tudi zaključil kasneje, v svojem rojstnem kraju Log pod Mangartom). Pot je dolga 220 kilometrov in je izjemno zanimiva. Ima spletno stran in je dobro označena, njen znak je ribica. Na začetku, dokler vodi po Furlanski nižini, ni posebno zahtevna, v drugem delu pa je treba kar nekaj kondicije in gorniške izkušenosti, saj so višinske razlike pri prečkanju Alp precejšnje. Pot je zabeležena kot kombinacija njegovega romanja s svojo skavtsko skupino in pa solo romanja. Pisanja se Žarko ni lotil takoj, ko je pot prehodil – knjiga je v njem zorela skoraj celo leto. Na predstavitvi je avtor podelil nekaj ključnih točk svoje življenjske zgodbe. Kot otrok je imel hudo izkušnjo otroške paralize, zaradi katere je bil štiri mesece odtrgan od bližine staršev. Naslednji udarec je bil, da je že za peti razred osnovne šole moral v dijaški dom in se vračal domov samo vsakih štirinajst dni. Pravi, da mu je takrat srce okamenelo – a se tudi utrdilo. Študij je čutil kot veliko odgovornost, saj se je zavedal truda staršev, ki je bil v ozadju. Glavna stvar zanj pa je družina; z ženo imata dva otroka in zdaj tudi že štiri vnuke. Vzgojen je bil katoliško, kot študent pa je “pozabil na Boga”, ki ga je nato kar nekaj časa iskal pri drugih verah. V krščanstvo ga je vrnilo branje Svetega pisma. Že od otroštva je “zastrupljen” z gorami – saj tudi biva v njihovem naročju. Njihova skavtska skupina je nastala na romanju na Višarje, a že prej jih družilo mnogo podobnosti. Odraslo skavtstvo ni toliko vzgoja, je bolj sopotništvo, meni. Na romanju kot skavti najbolj čutijo, da so bratje in sestre, saj tam ni prostora za individualizem. Njegovo prvo romanje je bilo na Višarje z mamo in še vedno vsako leto vsaj dvakrat odide tja. Višarje so mu kot Marijino svetišče posebno blizu, saj se prepozna v njeni drži, da je “premišljevala v srcu”. Ta romarska pot ni posebno obljudena, na njej imaš dovolj miru za poglabljanje vase. A vseeno je na poti zelo lepo poskrbljeno za prenočišča in hrano. Dragoceno mu je izkušati, kako ga ljudje sprejemajo kot romarja. Letos gredo s skavtsko skupino v Assisi. Večer smo zaključili z zahvalami in ob sproščenem klepetu še malce prigriznili.
