Košutova knjiga o slovenskih in italijanskih obmejnih avtorjih
“Zaradi ‘hibridnosti’ besednih ustvarjalcev severnojadranskega prostora je književnost obmejnega območja identitetno dvojna in torej različna od književnosti, ki nastajajo v narodno homogenih okoljih.” Ta vidik je izpostavil literarni zgodovinar Miran Košuta na nedavni predstavitvi svojega zadnjega dela z naslovom Altronauti – Scrittori di frontiera italiani e sloveni – Studi e saggi, ki je izšlo pri Založništvu tržaškega tiska. O knjigi je tekla beseda konec februarja v knjigarni Ubik v sklopu srečanj Preberi knjigo, spoznaj slovenskega avtorja, ki jih redno prireja kulturna delavka Elena Cerkvenič. Z avtorjem se je pogovarjal pesnik Roberto Dedenaro.
Knjiga zaobjema sedemnajst študij in esejev, nastalih v zadnjih 20 letih, o osmih italijanskih in osmih slovenskih obmejnih piscih; avtor jih je pred objavo pregledal, uredil in dopolnil. Košuta jemlje v pretres avtorje od 14. stoletja do sodobnega časa. Opisuje, kakšen je bil sprejem posameznih italijanskih književnih del v slovenski kulturi in obratno. Svojo pozornost namenja Primožu Trubarju, ki je pridigal v Trstu in Gorici, Alasiu da Sommaripi, ki je na začetku 17. stoletja objavil italijansko-slovenski slovar, Svevu, Kosovelu, Sabi, Zlobcu, Pahorju in drugim zaslužnim piscem. Avtor meni, da sta slovenska in italijanska književnost v obmejnem prostoru “različni, a se hkrati dopolnjujeta: sta avtonomni, a tudi združeni”, je objasnil.
Gost večera je na srečanju izpostavil odločilni pomen doprinosa avtorjev k dialogu med slovensko in italijansko kulturo po tragedijah, ki so jih tukajšnje skupnosti doživele v prejšnjem stoletju. “Če je dialog v Severnem Jadranu, utripa svobodneje tudi na evropski ravni,” je ugotavljal. V sodobnem svetu je dialog še kako potreben, saj “kot ni noben človek in knjiga otok, tudi nobena država to ne more biti”, je poudaril Košuta, ki se je na predstavitvi svoje že sedme knjige v pogovoru z Dedenarom zaustavil pri etični vlogi književnosti. Ta bi morala človeka izboljšati in vselej zasledovati estetske in etične cilje, je dejal.
Ta čas smo priča posebno srečnemu obdobju dialoga med skupnostma in književnostma, ki se je začelo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Za razvoj odnosov v pravo smer so najbolj zgovorni podatki o prevedenih književnih delih: od leta 1878 do leta 2003 je bilo iz slovenščine v italijanščino prevedenih 300 knjig, od leta 2004 do danes pa skoraj 400; v obratno smer, v razdobju, ki se začne z letom 1555 in sklene z letom 2003, je bilo iz italijanščine v slovenski jezik prevedenih 550 del, od leta 2004 do danes pa kar 412.
Srečanje je nudilo priložnost za poglobitev v knjigi obravnavanih avtorjev in tem. Pri omembi podobnosti in razlik književnosti obmejnega prostora je Košuta navedel primer Slataperjevega dela Moj Kras in Kosovelovih kraških impresij: če je za prvega, ki je roman pisal v Ocizli, kraška krajina kraj projekcije želja in nemirnih občutij urbanega človeka, je Kosovel neposredno in neločljivo eksistencialno povezan s Krasom.
O Tomizzi, ki je povezoval kulture severnojadranskega prostora, je Košuta ugotavljal, da je nekoliko potisnjen na stranski tir. V določenih krogih istrskega eksodusa ni bil priljubljen, ker je izpostavljal multikulturni značaj severnojadranskega območja; tudi v Sloveniji in na Hrvaškem so bili nekateri do njega nezaupljivi. Ob njegovi smrti (1999) mu je Ciril Zlobec posvetil sonet, ki ga je Košuta prevedel v italijanski jezik.
V končnici prijetnega pogovora je Košuta napovedal, da namerava nadaljevati delo širjenja in poglabljanja dialoga med tu prisotnima kulturama, “ker je to naloga obmejnega intelektualca”. Slovenska in italijanska kultura se zbližujeta, “vendar je še veliko potrebno postoriti”, je spomnil.
