Zvočni svetovi Adriatik Dua

Četrti koncert cikla Snovanja v Palači Lanthieri

Četrti koncert cikla Snovanja, ki ga prireja Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v sodelovanju z Društvom Arsatelier, je komorno glasbo ponesel v njeno naravno okolje – v manjšo grajsko dvorano, ki so jo tokrat napolnjevali zvoki violine in klavirja, ter obiskovalcem ponudil izvrsten glasbeni oddih. Palača Lanthieri v Gorici je namreč v četrtek, 21. maja, odprla vrata in v goste v okviru cikla sprejela Adriatic Duo, ki ga sestavljata violinist Aleš Lavrenčič in pianist Luca Sacher, mlada, velikokrat nagrajena in že mednarodno uveljavljena profesionalna glasbenika z goriškega oz. tržaškega območja. Doberdobski violinist iz glasbene družine je pravzaprav nastopil pred domačim pragom in domačim občinstvom. Prve korake v svet glasbe je delal ravno v SCGV Emil Komel, in kot je v uvodnem pozdravu dejala ravnateljica centra Alessandra Schettino, je cilj vsake glasbenoizobraževalne ustanove dati krila talentiranim učencem, da se lahko izoblikujejo v poklicne glasbenike, tako da so izredno veseli in ponosni, da se na koncertu pod okriljem glasbene šole predstavlja njihov nekdanji gojenec.

Rdeča nit koncerta, ki sta ga s svojo prisotnostjo počastili goriška prefektinja Ester Fedullo in lastnica gradu grofica Carolina Levetzow Lanthieri Piccolomini, ni bilo morje, jadranski svet, kot bi lahko pričakovali iz njegovega naslova, ki je hkrati tudi ime dua. S programsko zasnovo in izborom skladb sta priznana glasbenika poslušalce raje popeljala v svet tristavčnih sonat skladateljev različnih zgodovinskih obdobij, svetov in zvočnih vizij, E. Griega, A. Dvoráka in C. Debussyja. Na začetku tega večernega glasbenega potovanja sta se izvajalca najprej predstavila, vendar ne z naštevanjem poudarkov iz svojih bogatih življenjepisov, ampak z glasbeno-izvajalsko osebno izkaznico, ki jima jo je namenil skladatelj Stefano Sacher. Oče pianista Luca Sacherja je namreč lani nastalo delo Sonata št. 4 posvetil prav Adriatic Duu in je neke vrste glasbena predstavitev značajev obeh izvajalcev. Prvi, minimalistični stavek Minimalistic game posebej označuje solista Aleša, tretji, ritmično razgibani in energični z naslovom Balkan pooseblja sina Luco, drugi, elegični in melanholični Elegie pa skladateljevega očeta in Lucovega nonota. Sodobno delo, ki je prevzelo klasično formo sonate, je bilo uvod v stoletje, stoletje in pol starejša ter po obliki podobna dela, ki so v treh kontrastnih stavkih, kot veleva oblika sonate, priklicevala zvočne odtenke in motive različnih svetov: skandinavskega, slovanskega in francoskega. Oddaljeni, manj poznani skandinavski svet nam je sestav približal z intenzivno poznoromantično Sonato št. 3 v c-molu Edvarda Griega, o kateri je v začetni predstavitvi Aleš Lavrenčič povedal, da je ta norveški skladatelj v njej nadgradil melodije in ritme norveških ljudskih skladb: prvi stavek začne junaška tema, ki ji sledi kontrastna lirična druga tema; drugi, mirnejši stavek uvede klavirski solo, pridruži pa se mu nežna melodija v violini; tretji, razgibani stavek pa vključuje največ jasnih namigov na norveške ljudske plese. Kot predstavnika balkanskega zvočnega sveta sta glasbenika v spored uvrstila Antonína Dvoráka in njegove pomirjajoče Romantične skladbe, op. 75, cikel štirih skladb za violino in klavir, ki pa sta jih kot mlada upornika, kakor se je pošalil Sacher, izvedla samo tri, da sta v celotnem sporedu ohranila kontinuiteto tega števila. Romantične skladbe so nastale istega leta kot Griegova sonata, zaznamujejo jih polne lirične in ekspresivne violinske linije ob stalni, a manj izraziti klavirski podpori. Debussyjeva Sonata za violino in klavir pa je odsevala francoski duh drugega desetletja 20. stoletja, skladateljev impresionistični slog ter njegovo soočanje z boleznijo v času besnenja prve svetovne vojne, kar ga je močno prizadelo. Luca Sacher je o skladbi povedal, da je s formalnega vidika svobodnejša kot deli Griega in Dvoráka, v njej se je skladatelj namreč bolj kot razvijanju klasične forme posvečal zvenenju, barvam in timbrom, tako da sama skladba prej spominja na nemirno in izjemno sodobno abstraktno sliko. Popotovanje po različnih glasbenih svetovih je Adriatic Duo po naklonjenih toplih aplavzih sklenil z grškim utrinkom, za bis sta namreč zaigrala Nevestino pesem, prvo iz Ravelovega cikla Pet grških ljudskih napevov.

Adriatic Duo, zasedba dveh značajsko dopolnjujočih ter strokovno in izrazno profiliranih glasbenikov, je oblikoval polnokrven koncert, v katerem sta tako violinist kot pianist s svojo poustvarjalno močjo, komunikativnostjo in sproščenostjo v nagovarjajočem okolju Lanthierijeve palače poslušalcem podarila trenutek odmika in celostnega glasbenega doživetja.