Misijoni: kako naprej?
Misijonar v srcu nikdar ne preneha biti to, kar je Bogu odgovoril. Hitimo v okolje, v katerem smo potrošili najlepše življenjske moči in ljubezen do “nastajajoče in rastoče Jezusove Cerkve”. Zato vedno rečemo v veri: “Če Bog da!” Vedno hvaležni za žlahtno “ozadje” domače Cerkve, ki nas je poslala v svet in tudi duhovno in gmotno podpirala. Tudi mlajši počasi odkrivajo svojske oblike pomoči in hkrati sprejemajo nove misijonarje, ki so ob nas dozorevali in rastli, da odgovorijo Gospodu povsem enako, kot smo mi. Duh veje v obratno smer, bi lahko rekli. Globalna miselnost jim gre na roke. Sicer prestopiti prag poznavanja domačega jezika mnogim ni lahko. Naklonjeno okolje je najboljši učitelj. Kako naprej?? Veliko vprašanj brez mojega odgovora. Včasih se pošalim in odvrnem: “Vprašajte Don Boska, če želi imeti svetišče v kraju, kamor nas je poslal pred trinajstimi leti.” Z Giannijem iz Milana sva bila sama pet let. Nov misijon, 20 obnovljenih podružnic, nova osnovna in srednja šola Don Boska, nova porodnišnica in ambulanta – v celoti dar Slovenije – in sedaj še Don Boskovo svetišče kot nagrada za vse delo. Na letališču mi bolni sobrat zatrdi: “Danilo, midva sva zadnja misijonarja, ki sva vztrajala v učenju domačega jezika, acholi.” Sedaj je konec. Mlada generacija bo ostala pri angleščini. Cerkev bodo “porivali” naprej domači duhovniki, ki jih je vse premalo! Na en ali drugačen način. Za specifična dela bomo nekateri še potrebni: evharistični center, oskrba redovnih skupnosti sester, prisotnost v vzgojni skupnosti, nedeljske maše na podružnicah, pomoč revežem in spovedovanje … Biti na razpolago “žejnim”! Klimatsko dobri zdravstveni pogoji nas vlečejo nazaj. Redovne skupnosti sester misijonark se srečujejo s podobnimi vprašanji in izzivi. Po tridesetih letih pridnega dela bodo domačinke prevzele v roke in, če bo zdravje zadostno, ne bo sile hiteti v “mrzle zime in nepoznano okolje”! Lepo misijonsko nedeljo voščim in priporočam v molitev vse misijonarje in misijonarke po širnem svetu!
