Svet v hrupu, človek v otopelosti

Igra interesov med velikimi silami se danes ne odvija v tišini, temveč v nenehnem hrupu. Hrupu novic, komentarjev, analiz, javnih razprav izvedencev in predvsem neskončnega toka objav na družbenih omrežjih. Vse je takoj, vse je nujno, vse kriči po pozornosti in je predstavljeno kot ključno, kot da se svet podira prav v tem trenutku. Svetovni mediji vsako novico prodajajo kot prelomno, kot da ni več razlike med pomembnim in nepomembnim, kot da ni več hierarhije resničnosti, in prav zato nič več zares ne prodre. Informacij ni premalo, ampak preveč in v tej prenasičenosti se izgublja občutek, kaj je res pomembno.

Človek se, kot kaže, lahko privadi na vse. Tudi na vojno. Tudi na grozote. Podobe razrušenih mest, mrtvih otrok, izčrpanih beguncev – vse to danes med neštetimi novicami drsi mimo nas s skrb vzbujajočo lahkotnostjo. Ne zato, ker bi bilo manj tragično, ampak ker smo postali bolj odporni. Ali pa bolj otopeli. Svet, ki bi nas moral pretresati, nas vse redkeje zares doseže in globoko prizadene.

In morda prav zato ne verjamemo več. Ne voditeljem, ne njihovim obljubam, ne velikim besedam o miru, stabilnosti, novem redu. Prevečkrat smo že videli, kako se za lepimi frazami skriva golo nasilje. Prevečkrat se je izkazalo, da besede nimajo teže, da so le dimna zavesa za interese, ki jih nihče ne izreče naglas.

Kot je opozoril papež Leon XIV., živimo v “temnem trenutku zgodovine”, v svetu, razpetem med silami, ki ga uničujejo. V svetu, v katerem vse prepogosto prevladajo tisti, ki vladajo z logiko moči, sodobni tirani, ki ne potrebujejo več uniform in besed, temveč nadzor, vpliv in sposobnost preoblikovanja resničnosti. Njihova moč ni vedno vidna, a je zato toliko bolj učinkovita in prav v tem je njena nevarnost.

Če pogledamo današnje novice, postane jasno, da to niso več abstraktne misli. Sodobne krize niso oddaljeni dogodki, ki bi se odvijali nekje na robu našega sveta. Njihove posledice segajo v vsakdanje življenje posameznika, čeprav pogosto na manj opazne načine. Politične odločitve, sprejete v Washingtonu, Moskvi, Pekingu ali Teheranu, vplivajo na cene energije, zanesljivost oskrbovalnih verig, dostop do tehnologije in splošni občutek stabilnosti.

Toda še globlje od ekonomskih posledic posegajo v naš notranji svet. Ustvarjajo občutek, da živimo v času, ko je negotovost postala trajno stanje, prihodnost pa vse manj predvidljiva. Prav to tiho, vztrajno spodjedanje občutka varnosti je ena najznačilnejših posledic sodobnega geopolitičnega dogajanja.

Konflikti se kopičijo. Število kriz narašča, meje med vojno in mirom pa postajajo vse bolj zabrisane. Svet ne drsi v eno veliko vojno, ampak v množico vojn, povezanih napetosti, in vendar, kljub vsemu temu, odziv ljudi ostaja presenetljivo mlačen. Trgi se prilagajajo, družbe se prilagajajo, posamezniki se prilagajamo. Kot da smo sprejeli, da je to pač nova stvarnost.

Živimo v svetu, v katerem konflikt ni več izjema, ampak stanje, in najbolj skrb vzbujajoče pri vsem tem je, da nas to ne preseneti več. Da smo sprejeli, da svet vodijo interesi, ne vrednote. Da smo se naučili živeti z občutkom, da resnica ni več ključna, da pravičnost ni več samoumevna in da se tudi zlo, če traja dovolj dolgo, normalizira.

Vprašanje, ki ostaja, je, ali lahko iz te otopelosti še izstopimo. Ali smo še sposobni empatije, ogorčenja, dejanskega odziva? Ali pa bomo še naprej le tihi opazovalci premikov figur na tej svetovni geopolitični šahovnici, brez upanja, da lahko karkoli spremenimo? Prav v tem dvomu, med ravnodušnostjo in prizadevanjem za boljši svet, se skriva resnični izziv našega časa. Papež Leon XIV. je opozoril, da “svet uničuje peščica tiranov”, vendar je poudaril tudi, da “ga skupaj drži množica bratov in sester, ki se med seboj podpirajo”.