“Malele bomo uzel”
Dom je tam, kjer … (3)
Že tretji dan zapored smo se zbudili v deževno jutro. Na trenutke je iz neba obilno lilo, večinoma pa le rahlo pršilo. Vsa naveličana turobnega vremena sem ob pogledu skozi okno stokajoče zavzdihnila. “Pa ne že spet ta dež. Kakšna beda od vremena. Le kaj bomo danes počeli?” Nakar je iz ust triletnega sina, ki je stal ob meni in prav tako kot jaz opazoval vremensko dogajanje zunaj, kot iz topa priletelo: “Ja, mama. Malele bomo uzel.” V tistem trenutku se mi je zazdelo, da se je čas ustavil. Zadelo me je. Ta preprosta izjava našega triletnega fantiča, pospremljena z iskricami v očeh, me je namreč iz miselnega stanja, prepredenega s preteklimi strahovi in prihajajočimi skrbmi, v hipu postavila v tukaj in zdaj. V čuječo držo, ki ne obsoja, ampak zgolj sprejema trenutno stanje in situacijo. Ob tem sem dobesedno začutila, kako je neka prej navidezna teža kar na lepem padla z mojih ramen. Nato pa sem se za par trenutkov znašla še v občutku majhnosti, kot da je moj način doživljanja sveta po nepotrebnem zapleten in preveč negativno usmerjen.
Ozavestila sem, da odrasli prepogosto vidimo zgolj “slabo vreme”, medtem ko otroci vidijo priložnost za novo izkušnjo. In da tam, kjer mi vidimo delo, oni vidijo igro. Tam, kjer mi hitimo naprej, oni znajo obstati in biti. Zato mi ni preostalo drugega, kot da sem sinu po kratkem premoru pritrdila s skromnim: “Prav imaš. Marele bomo vzeli” in odšla še vedno na pol zasanjana v svojih mislih v otroško sobo iskat primerna oblačila.
Medtem ko sem brskala po predalih za dežnimi hlačami, ki so bile založene nekje čisto zadaj pod kupom nametanih oblačil, sem premlevala, kako zelo resnična je trditev, da so otroci naši največji učitelji. In se spraševala, koliko tovrstnih in drugačnih lekcij bom v življenju še deležna od otrok. Že samo ta dan in z zgolj eno samo izjavo sem jih dobila precej veliko dozo … Nekaj minut kasneje sva s sinom že stala pri vratih. On z nasmehom do ušes, oblečen v dežne hlače, pelerino in škornje, jaz pa z dežnikom v roki. Ko sva stopila ven, je droben dež počasi in tiho padal na najina obraza. Sin je brez oklevanja stekel proti prvi luži in na vso moč skočil vanjo, pri čemer je voda špricnila na vse strani, njegov smeh pa napolnil ulico. Še preden so vse kapljice, ki so poškropile okolico in njega, popadale nazaj na tla, je stekel že proti naslednji luži … In jaz? Samo stala sem tam … in bila. Odločila sem se, da tokrat dežnika ne bom odprla. Želela sem občutiti vsako kapljico, ki pade name, in ob tem nehati razmišljati, kaj vse bi moralo biti drugače. Ter šele takrat v polnosti doumela, da običajno ne gre za vreme, ampak za pogled.
