“Fuj”, ki privlači
Dom je tam, kjer … (2)
“Fuuuj!” se je oglasil igriv, a nekoliko sramežljiv otroški glas sedemletnika, ko sva se z možem v kuhinji objeta na kratko večkrat poljubila. Skoraj v istem trenutku je sredi zavzete igre z bagri in kamioni prihitel triletnik in se spretno vrinil med naju, naju oba z iztegnjenimi rokami objel ter želel, da ga vzameva v naročje. V risanje zatopljena devetletnica pa se je le smeje namuznila in situacijo še naprej tiho opazovala.
Prva misel, ki je švignila mimo mene, se je osredotočila na kot iz topa izstreljen fuj in me skušala od tega početja hitro odvrniti. Prikradel se je kanček dvoma o vzgojni primernosti najinega tovrstnega izkazovanja ljubezni pred otroki. Za hip sem pomislila, da je morda res preveč. Preveč intimno in intenzivno. Vendar so me prepletene roke okrog mojih nog hitro prizemljile. Najprej sicer z nekoliko nelagodnim občutkom, da odkar sva starša, prijetnih trenutkov praktično skoraj nikoli ne moreva v celoti obdržati le zase. Nato pa s potrditvijo, da sta objeta starša za otroke kot magnet, ki jih privablja v svojo sredino, v varen pristan.
Dandanes smo starši z vseh strani bombardirani predvsem z napotki in nasveti, kako vzgajati otroke, da bodo odrasli v čustveno in telesno zrele ter družbeno odgovorne odrasle. Posledično se tudi večina naših starševskih misli in dejanj osredotoča predvsem na gradnjo odnosa z otroki. Kar je prav, pomembno in za zdrav razvoj nujno potrebno. Bore malo pa se po drugi strani govori, in v neizprosnem tempu vsakdana pozablja, da temelj dobrobiti otroka v prvi vrsti ni nič drugega kot dober partnerski odnos.
Logika je preprosta. Midva kot par predstavljava jedro družine. Če sva zatorej midva povezana, se spoštujeva, sodelujeva in si izkazujeva naklonjenost, otrok to zaznava in se ob tem počuti varnega, sprejetega in ljubljenega. Zato je pomembno, da kot starša ljubeče naklonjenosti, ki jo gojiva med sabo, ne skrivava pred otroki, ampak da jo na nežen in spoštljiv način sproščeno živiva sredi družinskega vsakdana. Otroci so namreč izvrstni opazovalci in vse, kar se dogaja okoli njih, srkajo kot spužve. Poljub na lice, kratek poljub na usta, objem, dotik, roka v roki, vse to so drobne pozornosti, ki ne bogatijo le najinega odnosa, temveč se prelivajo spontano naprej na otroke in jim tiho šepetajo, da so takšni, kot so, ljubljeni tudi oni.
In kakšna je bila moja reakcija po krajšem premoru sedemletniku? Preprosta. Moj odgovor: “Ja, s tatijem se imava rada.” sem pospremila še z enim poljubčkom in še močnejšim objemom, ki se mu je pridružil tudi triletnik. Par sekund za njim pa tudi oba osnovnošolska otroka.
