Kralj je mrtev, naj živi novi kralj?

Padel je zastor, predstave je konec, Silvio Berlusconi je zapustil oder kot protagonist, tako kot je vedno živel. Od dneva njegove smrti mnogi pripovedujejo o njegovi človeški, podjetniški in politični zgodbi, o spominih, povezanih z njim, z javno osebo, ki je temeljito spremenila italijansko politično prizorišče, še prej pa s svojim medijskim imperijem vplivala na življenje celotne družbe. Bil je osebnost, ki je popolnoma razdvojila javno mnenje, ljubili so ga in sovražili, nazadnje pa bo sodba zgodovine lahko drugačna od dnevne kronike njegovih uspehov, neuspehov, sodnih avantur in politično nekorektnih, če ne že kar “nevarnih”, prijateljstev.

Empatija, ki so jo mnogi Italijani čutili do Berlusconija, je izhajala iz njegove podobe človeka, ki je “sam, po lastni zaslugi” prišel do uspeha. Bil je animator na potniških ladjah, postal je tajkun in prvi uveljavljeni podjetnik v zasebnem sektorju, ki je v zgodovini italijanske republike postal predsednik vlade. Bil je prelomnica na številnih področjih: pred njim je obstajala javna televizija, po njegovem prihodu pa tudi druga, komercialna, povsem drugačna; desetletja se ni v svetu nogometa nič spremenilo, nato pa je igro popestrila njegova ekipa – Milan; tudi v založništvu lahko delimo zgodovino v čas pred Berlusconijem in po njem …

Njegov vstop v politično areno leta 1994 je izjemno pospešil določene procese preoblikovanja, ki so na levici in desnici dejansko že potekali, lahko pa rečemo, da je Berlusconi izumil bipolarizem. Kot politik je izkoristil pravi trenutek, osredotočil se je na učinkovito komunikacijo na lastnih televizijah in časopisih ter gojil nova zavezništva. Z ustanovitvijo stranke Forza Italia je kot kralj na svojem dvoru združil politične sile sredine, desnice, ki jo je prej zastopala stranka Nacionalno zavezništvo (AN), kasneje pa Melonijevi Bratje Italije, in Severne lige – pred njegovim vstopom v politiko italijanska desna sredina preprosto ni obstajala. V njeni 29-letni zgodovini, vključno z obdobjem (2009-2013), ko se je združila z Nacionalnim zavezništvom v Ljudstvo svobode, je stranko Forza Italia vedno vodil Berlusconi, ki je bil ves čas stalnica v italijanski politiki, medtem ko se je okoli njega vse spreminjalo.

Kaj pa se lahko zgodi političnemu gibanju, ko umre njegov vodja? Sedaj se politični analitiki vneto sprašujejo, kakšna bo usoda stranke po smrti njenega predsednika, ustanovitelja, glavnega financerja (stranka dejansko temelji predvsem na gospodarskih prispevkih družine Berlusconi in njenih podjetij), državnega in mednarodnega predstavnika, utelešenja ideoloških temeljev, na katerih je bila zgrajena celotna njena struktura?

Govorimo o stranki, ki temelji na kultu Berlusconija in idealizaciji njegovega življenja in za katero se po njegovi smrti začenja povsem novo, negotovo obdobje. Vprašanja se ne zastavljajo le o tem, kako bodo razdelili njegove milijarde, ampak predvsem o njegovi politični zapuščini, saj se razmerja znotraj desne sredine in vlade spreminjajo in mnogi že merijo moči. Predvidljivo je, da se bo stranka Forza Italia sesula v prah, verjetno ne že pred evropskimi volitvami, ki bodo naslednje leto, a dejstvo je, da so se prvi znaki bolezni pojavili že v prejšnjih letih, začenši s številnimi odhodi pomembnih osebnosti desne sredine, ki so zapustile Berlusconija, tako kot ga je zapustilo več milijonov volivcev. Berlusconi ni imenoval svojih političnih dedičev. V zadnjih letih so že bili vse bolj očitni delitve in spori, ki so potekali v stranki, ko je njen vodja izgubljal moč, zdaj pa bodo vse napetosti, ki jih je s svojo karizmo znal obvladovati, prišle na dan in povzročile pravo “vojno za nasledstvo”.

Vtis imamo, da Forza Italia brez svojega ustanovitelja sploh nima več razloga za obstoj, zato se sprašujemo, komu bodo namenjeni glasovi vitezovih privržencev, kdo se bo hranil s strohnelimi ostanki stranke. Gotovo je, da se brez Berlusconija (in njegove stranke) odpira precej velik, “zmeren”, sredinski politični prostor, ki ga bodo mnogi skušali zasesti. Marsikdo se bo kandidiral za mesto naslednika, tako v desnem kot v levosredinskem taboru, začenši z Matteom Renzijem, ki pa s svojim prijateljem/sovražnikom Carlom Calendo ne more zagotoviti enotnosti in prihodnosti Berlusconijevega liberalno-demokratičnega projekta. Glasovi stranke Forza Italia verjetno ne bodo šli strankama Italia Viva ali Azione, saj si je Berlusconi svojo stranko zamislil kot sestavni del desne sredine, sedanja vlada pa bi brez te komponente lahko zdrsnila še bolj na desno in izgubila svojo “zmerno” dušo. Forza Italia je doslej podpirala vlado Giorgie Meloni in več njenih članov ima pomembne funkcije v njej. Berlusconi in njegova stranka sta vzdrževala ravnotežje med Fratelli d’Italia in Ligo, predvsem pa med njunima voditeljema.

Čeprav ni jasno, kdo bo – in če sploh bo – Berlusconijev naslednik, je pa zelo verjetno, da bosta Fratelli d’Italia in Giorgia Meloni zlahka pogoltnila zakladnico njegovih glasov, kar se je v preteklosti že zgodilo in pripomoglo k rasti premierjeve stranke. Verjetno, če bo Giorgia Meloni znala z lahkotnimi koraki stopati po krhki podlagi v smer “zmernejše politike”, kot dejansko že počenja od samega začetka svojega mandata, ji ne bo težko prepričati volivcev stranke Forza Italia, ki so večinoma volili osebo, “moškega”, in ne stranke, v prihodnosti pa bi lahko le podprli “žensko”. Smrt kralja desne sredine lahko torej Giorgii Meloni prinese težave, nestabilnost, a nedvomno tudi priložnosti, če bo znala zapolniti praznino, ki je nastala na italijanski politični sceni.