Trumpov “mir” kot uvod v globalni nemir?
Vojne so se v zgodovini večkrat začele z velikimi besedami o miru. Tako se je zgodilo tudi tokrat. Ko je Donald Trump januarja 2025 prevzel predsedniški položaj, je napovedal, da ne bo začenjal vojn, temveč jih bo ustavljal. V svoji aroganci je pravzaprav že med zadnjo kampanjo dejal, da bo v Ukrajini in Gazi dosegel mir, še preden bo prevzel oblast. V svetu, ki sta ga spopada že pošteno utrudila, je izjava izzvenela kot blagodejna obljuba. Danes ta stavek zveni kot grenak in ironičen odmev iz nekega drugega časa.
V tem razmeroma kratkem obdobju so ameriške vojaške operacije dosegle vrsto držav: od Somalije, Iraka in Jemna do Sirije, Nigerije, Venezuele in nazadnje Irana. Napadi so se pogosto zgodili brez domačega političnega soglasja in brez posvetovanja z zavezniki.
Prevladujoče orodje ameriške zunanje politike je postala vojaška logika hitrih udarov, ki ne predvideva dolgotrajne vojne z vojsko na terenu. To pa nikakor ni “ustavljanje vojn”, temveč prej neko aktivno rušenje režimov, ki so se desetletja upirali ameriški hegemoniji. Vsaka raketa, izstreljena na teroristično celico, nenazadnje služi kot hrana za volilno telo, ki želi videti “močno Ameriko”. Po drugi strani pa pomenijo spopadi, ki sejejo smrt, rekordne dobičke za vojaško industrijo: kri se preliva, da se polnijo žepi nekaterih …
Toda vojne redko ostanejo omejene na strategije načrtovalcev. Iranski odgovor s takojšnjim napadom na več držav je pokazal, kako hitro se lahko regionalna kriza spremeni v širšo destabilizacijo. Naenkrat so se v igri znašli ključne prometne poti, cene energije in živčni finančni trgi. Pomembno je poudariti, da bo Iran sam težko vzdržal dolgotrajen spopad z ZDA in zalivskimi monarhijami. Današnji geopolitični pragmatizem zato narekuje iskanje širših zavezništev. Pogledi se seveda obračajo proti Moskvi in Pekingu. Ne zato, ker bi si ti dve velesili želeli globalni konflikt, temveč zato, ker vsaka velika kriza postane priložnost za preoblikovanje razmerij moči. Vprašanje torej verjetno ni, ali se svet bliža neki svetovni vojni. Veliko bolj verjetno je nekaj bolj zapletenega, ki v tem trenutku še nima jasnih obrisov. V zgodovini so se velika ravnovesja pogosto spreminjala prav s takimi in drugačnimi pritiski, demonstracijami moči in bolj ali manj uspešnimi diplomatskimi pogajanji. Torej ne z enim samim eksplozivnim dogodkom, temveč z vrsto kriz, ki postopoma premikajo težišče sveta. Zato je v tem trenutku prevladujoč občutek neka splošna negotovost. Nihče ne ve, ali bo sledilo dolgotrajno širjenje napetosti, eskalacija, tiha umiritev ali zamrznjen konflikt. Kdor bi danes trdil, da pozna odgovor, bi bil domišljav in nadut. Ena stvar pa postaja vse bolj očitna. Ko v enem samem dnevu poleti več kot sto raket, ko se zapira Hormuška ožina, ko trg nafte in zlata reagira v paniki, pred sabo nimamo več le posamezne krize, temveč začetek premika v globalnem ravnovesju. Zgodovina ima trenutke, ko se skoraj neopazno prevesi v novo poglavje. Prav takšen trenutek živimo zdaj. Svet, kakršnega smo poznali včeraj, počasi izginja. In ko zadržujemo dih, se verjetno začenja nova zgodovinska faza.
