Dobrodošli v najin bralni klub
Knjigosnedki (1)
Dobrodošli v najinem svetu, med najinimi knjižnimi policami ter med vrsticami, ki so naju popeljale v čarobni svet literature. Na straneh Novega glasa se bova oglašali in z vami delili svoje občutke, misli in doživljanja ob branju, tokrat uvodoma skupaj, nato pa vsaka zase.
Sva Teja Pahor in Slavica Radinja, voditeljici bralnega kluba Knjižni čebelnjak v Knjižnici Damirja Feigla v Gorici. Obe sva književnost vzljubili že mnogo pred študijem primerjalne književnosti v Ljubljani. Obe radi svetujeva kakšen dober roman v branje, obe se radi o knjigah pogovarjava in obe radi prisluhneva, ko nama kdo govori o literaturi.
Ko sva se prvo sezono podali v novo dogodivščino vodenja bralnega kluba, nisva točno vedeli, ali bo to sploh uspešno, ali se bodo ljudje odzvali na vabilo, ali nama bodo dovolj zaupali, da bodo posredovali svoje misli. Že od prvih srečanj pa je bilo vse nad pričakovanji. Sezono sva takrat zaključili z gostjo Anjo Mugerli, ki nam je namignila, da bo njen naslednji roman govoril o neplodnosti, materinstvu oz. nesojenem materinstvu. Kakšna sreča naju je objela, ko sva ugotovili, da je Anja ravno s tem romanom prejela kresnika! Najprej, ker si to res zasluži, nato pa tudi zato, ker je od tistega srečanja postala del naše družbe in se tudi sama kdaj pridružila pogovoru, potem pa, ker je krasna oseba, preprosta in globoka.
Branje romana Pričakovanja, ki je 23. junija na Rožniku prejel nagrado za najboljši slovenski roman lanskega leta, bi lahko primerjali s tistimi trenutki, ko požrešno zmažemo prvo kepico sladoleda na začetku vsake pomladi. Ko knjigo vzamemo v roke, se namreč kar ne moremo več ločiti od nje, čeprav so teme težke in boleče. To gre pripisati predvsem Anjinemu občutku za besede in skrbi, s katero jih polaga na bele strani in bralcem v misli, kar je ena glavnih značilnosti njenega pisanja. Druga, prav tako izjemna, je občutljivost, s katero se loteva bolečih tem in odprtih ran, jih razpre in jih z nežnim dotikom poskuša vsaj delno zaceliti.
Knjiga govori o mladem paru, Jani in Primožu, ki si želita otroka in se po več neuspešnih poskusih zanositve odločita za umetno oploditev. Njuna zgodba ni lahka in z obiskom klinike za reprodukcijo se šele začne dolga pot raziskovanja, razmišljanja in bolečine, hkrati pa tudi spreminjanja in odkrivanja. Neplodnost, ki je v današnji družbi še vedno tabu tema, je prepogosto povezana s sramom in potisnjena v temo. Anja Mugerli jo v svojem romanu razkriva, saj pravi, da plodnost prepogosto enačimo s produktivnostjo. “Meni pa se zdi, da bi se morali ljudje bolj kot k temu, da ves čas nekaj kopičimo, pridobivamo, kupujemo, proizvajamo, usmeriti proti temu, kaj lahko naredimo s tem, kar nam je v življenju dano,” je povedala avtorica v intervjuju za Mladinsko knjigo. Temo neplodnosti in še marsikatero drugo raziskuje skozi različne odnose: odnos ženske do lastnega telesa, odnos stroke do teles pacientk, odnos med Jano in Primožem, odnos med prijateljicami, ki imajo različne poglede na življenje in nenazadnje tudi odnos družbe do posameznika. Iz poglavja v poglavje avtorica tako nastavlja ogledalo, ampak ne obsoja, odpira vprašanja, ampak dovoli, da liki (in bralci) nanje odgovarjajo sami, naslavlja pričakovanja, ki nas včasih v življenju motivirajo, včasih pa samo ovirajo.
Najin prvi bralni nasvet je torej roman Pričakovanja, pa tudi vsa druga dela Anje Mugerli. Od Zelenega fotelja, mimo Spovina in Čebelje družine do najnovejše zbirke Plagiat. Njeno pisanje je prepričljivo, domače, tudi ker se večina zgodb dogaja v krajih, ki si jih živo predstavljamo pred sabo, saj so to naši kraji, pa naj bosta to Trnovski gozd ali Goriška brda. Vabiva vas, da se vanje podate tudi sami.
