Tako zelo jo je ljubil …
Knjigosnedki (41)
V Štandrežu je prišlo do umora. Mladi Toni (Anton) je ubil svojo nekdanjo zaročenko Marijo. Preveč jo je ljubil. Ali se vam zdi to sodobna tema? Žal je res. Veliko bolje bi bilo na svetu, če bi to bila le tema iz leta 1909, v katerem se dejansko dogaja roman Ivana Vogriča Iz strasti.
Roman sem seveda najprej vzela v roke, ker se dogaja tu pri nas, nato pa tudi zaradi zelo sodobne teme, o kateri se veliko govori predvsem novembra, v preostalih mesecih pa malo manj, kot da bi bil mednarodni dan dovolj za to, da bi se tovrstno nasilje končalo.
V romanu sem se lahko potopila v goriško okolje začetka 20. stoletja, pa tudi v razmere v kaznilnicah. Zgodovinsko ozadje je podrobno in nazorno opisano, tako da daje dober vpogled v tedanji čas. Pojavljajo se tudi znane goriške osebnosti. Tonijev odvetnik je namreč sam Henrik Tuma, ki je po miselnosti zelo napreden, saj se aktivno bori proti smrtni kazni; da bi Toniju prihranil vešala, se odpravi celo na Dunaj. Pripovedovalec nato omenja drugega moža, ki si je v tistem času upal več – kolesarja in aviatorja Edija Rusjana. Zgodovinsko ozadje je z različnimi podatki in detajli nazorno prikazano in je za bralca lahko zanimivo tudi s tega vidika.
Vprašanje ljubezni in pomena ljubezni pa je vedno aktualno vprašanje. Roman nam bo pri tem dal več vprašanj kot odgovorov. Toni je Marijo noro ljubil in umor ni bil načrtno dejanje, pa vendar se razkrije vedno isti scenarij, značilen za takšne primere – dekle že dlje časa ni hotelo več biti z njim, saj mu je to tudi povedalo, a on ni bil zmožen sprejeti zavrnitve. Čeprav je ona hotela razdreti zaroko, se je on temu na vse pretege upiral. Zasledoval jo je in bil nadvse ljubosumen. Dokler se ni zgodil usodni trenutek. Roman se pravzaprav začne, ko najdejo Marijino truplo, njun odnos pa bralci spoznamo postopoma in v obliki spominov na pretekli čas. Pripovedovalec večkrat omeni, da je Antonu žal, pa vendar se mi kot bralki ta občutek ni zdel iskren. Nikjer nisem občutila iskrenega kesanja ali resničnega zavedanja o storjenem, kar verjetno tudi ustreza karakterizaciji lika, ki se z izidom svojega življenja ne bo nikdar več sposoben spoprijeti. Še naprej goji ljubezen do idealizirane podobe Marije ali do idealizirane podobe svojega življenja z njo.
Avtor je v roman vnesel tudi nazorsko-idejno okolje zgodnjega 20. stoletja, ko se med sabo bijeta konservativna in napredna sfera. To je čas, ko se socialne ideje šele začenjajo širiti in pri tem je glavna osebnost odvetnik in kulturni delavec Henrik Tuma. Opisati ni pozabil niti poteka samega sojenja, ki je potekalo v slovenščini, kar seveda pomenljivo priča o položaju slovenskega jezika pod Avstro-Ogrsko. Sodni mlini so sicer že takrat mleli počasi in birokracija je bila že tedaj dovolj zapletena. Ob tem so bile reakcije ljudi najrazličnejše, pa tudi časopisje je o dogodku poročalo po svoje – nekateri časopisi so le bežno omenili umor, drugi pa so si izmišljevali svoje razlage. Kje so razlike s sodobnim časom? Če prav presodimo, ali smo kot družba na določenih področjih sploh napredovali?
