Gugalnica, ki jo vsi potrebujemo
Knjigosnedki (40)
Kot veliko drugih okoli mene se tudi sama v današnjem času težko spopadam s svetom, v katerem obstajam. Z veliko težo v srcu poslušam novice, berem članke, poslušam sebi ljube, pa tudi oddaljene ljudi. Nič nenavadnega, človek ni bil ustvarjen zato, da bi živel v svetu, ki ga zaznamuje toliko sovraštva, brezbrižnosti in bolečine. Težko je najti ravnovesje in si razložiti smisel stvari, ki se zdijo nesmiselne, sprejeti dejanja, ki odpirajo tako velike rane, se soočiti s svetom, na katerega sam težko vplivaš. Pa vendar sem prepričana, da tudi najmanjša dejanja ljubezni, delci kulture, besed, not, barv, počasi soustvarjajo svet, v katerem je še mogoče ostati človek.
Takšna majhna kapljica veselja je bila zame novica, da je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pred kratkim kolektivu Piuramaura, skupini pesnic iz Nediških dolin, podelil srebrno plaketo za pomemben prispevek k ohranjanju in razvoju kulturne dediščine. Prav zato sem za današnji prispevek izbrala eno svojih ljubših pesniških zbirk s knjižne police, Pingulauenca ki jo nie bluo Andreine Trusgnach, ene od članic kolektiva Piuramaura.
Zbirka je dvojezična: pesmi so zapisane v narečju Nediških dolin in hkrati prevedene v italijanščino. Bralca popeljejo skozi prostor, a tudi nazaj v čas. Ne nujno v čas, ko je bilo vse lažje ali lepše, temveč v čas, ko smo ljudje znali bolj prisluhniti drug drugemu in uživati v preprostih stvareh.
Med osrednjimi mislimi so besede in pravica do izražanja v lastnem jeziku, tema, ki se v različnih oblikah vrača skozi celotno knjigo. Pesmi govorijo o izumiranju, o praznih hišah in zapuščenih vaseh. V njih je čutiti strah, da bi se stvari izgubile: jezik, korenine, sanje. Steze izginjajo pod rastlinjem, kamenje se kruši iz zidov in tone pod koprive. Prisotni so spomini na prostore in stvari, ki morda nikoli niso zares obstajali, na primer na gugalnico, ki je nikoli ni bilo, pa tudi spomini na ljudi, na mamin poročni prstan, na drobne, a pomembne sledi življenja. A vendar vse ni izgubljeno. Pesmi govorijo tudi o moči in vztrajanju, ki se razkrivata predvsem skozi podobe narave: češnjo in drevesa nasploh, “armene” rože na pokopališču. Korenine segajo globoko v zemljo in jo vztrajno prekopavajo, med stranmi pa se tu in tam zasliši tudi ptičje petje.
Verzi nas vračajo v čas pred telefonom in stalno dosegljivostjo, ko so se ljudje slišali le enkrat na teden, ko so deklice svoje misli zapisovale v dnevnike, hodile peš od kraja do kraja, ko ni bilo pralnih strojev in so bele rjuhe prali kar na roke. Ta preteklost se prepleta s sodobnim časom in pogosto nas v določen kraj, čas ali celo v lasten spomin popeljejo okusi in vonjave: kava, čaj, mandarine, bezgovo cvetje takoj po dežju.
Posebno mesto ima tudi vizualna podoba zbirke, ki jo je z nežnimi, skoraj sanjskimi ilustracijami grafično opremila Elena Rucli. Najpomembnejši in najzanimivejši del pa je nedvomno narečje, v katerem je zapisana. Narečje Nediških dolin ni zgolj sredstvo izražanja, temveč nosilec spomina, identitete in načina gledanja na svet. V njem so shranjeni odnosi, pokrajina, zgodovina in čustva, ki jih je v drug jezik težko v celoti prenesti. Njegova prisotnost v zbirki je tiho dejanje upora proti izginjanju in pozabi ter hkrati opomnik. Opomnik na to, da še vedno obstajajo stvari, ki delajo svet boljši: ljubezen in spoštovanje, poslušanje narave, umetnost in književnost, gugalnice, pesmi …
