Med pisanjem in prevajanjem išče in utrjuje svoj avtorski glas

POGOVOR Mojca Petaros, mlada slovenska avtorica iz Trsta

Mojca Petaros (Trst, 1998) spada v najmlajšo generacijo slovenskih avtorjev v Italiji. Študij prevajalstva je zaključila na Univerzi v Ljubljani. V širšem slovenskem prostoru se je uveljavila predvsem kot avtorica kratkih zgodb, pa tudi kot prevajalka. Večkrat je sodelovala na literarnem natečaju Urška v domeni Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, namenjenem piscem, mlajšim od 30 let. Lansko leto je za prevod romana Pokvarjenke Camile Sosa Villada prejela nagrado Radojke Vrančič. Z avtorico in prevajalko smo se pogovorili o njeni ustvarjalni poti, predvsem pa o prvencu Nočem več biti nevidna, ki je pred kratkim izšel pri tržaški založbi Mladika.

Znano je, da izhajate iz večgeneracijske tradicije, ki je od vedno gojila ljubezen do slovenske besede in kulture. Kako močna družinska pripadnost ali celo zaznamovanost vplivata na iskanje lastne samostojne poti, ko mora posameznik vseeno pokazati “nekaj več”?

Ne domišljam si, da bi lahko imela na slovensko kulturo v našem prostoru tak vpliv, kot so ga imeli nekateri moji predniki. Zavedam se, da marsikdo od njih nosi pomembne zasluge za to, da je slovenska dejavnost na Tržaškem še danes tako razvejana, in sem jim hvaležna, kot jim je, mislim, hvaležnih veliko ljudi v naši skupnosti. Svojo družinsko dediščino sprejemam s ponosom, toda ne da bi se z njo obremenjevala. Moja pot je drugačna, ker so moja zanimanja nekoliko drugačna in predvsem ker so časi, v katerih živim in delujem, radikalno drugačni od tistih, v katerih so delovali moj pradedek ali moji stari starši.

Študirali ste na Univerzi v Ljubljani. Koliko je na vašo ustvarjalnost vplivalo sodelovanje v nekaterih literarnih krogih Filozofske fakultete (predvsem v revijah Novi zvon in Nebulæ)?

Uredništvo omenjene revije Novi zvon, ki se je kasneje preimenovala v Nebulæ, je v Centru Tomaža Šalamuna prirejalo mesečna srečanja z naslovom Klub kreativnega pisanja, ki pa niso bila namenjena študentom Filozofske fakultete, ampak odprta za čisto vse, ki s(m)o si želeli osnutke svojih zgodb ali pesmi deliti z drugimi. Mislim, da je bila ena od stvari, ki so me na teh srečanjih najbolj navdušile, prav to, da sem spoznala pišoče medicince in farmacevte, na primer, pa tudi veliko ne-študentov, saj sodelovanje v klubu ni bilo omejeno niti s starostjo. Srečanja so mi zagotovo koristila, predvsem zato, ker sem tam prvič prišla v stik z drugimi, ki pišejo, znašla sem se med čudaki svoje sorte, bi lahko rekla. Bila sem še zelo nesamozavestna, večkrat sem raje samo poslušala in si nisem upala na glas prebirati svojih izdelkov. Na mojo ustvarjalno pot pa je, mislim, bolj od omenjenega vplivalo sodelovanje na JSKD-jevem Festivalu mlade literature Urška. Mentorske delavnice, namenjene čisto vsem, ki pošljejo prispevek na Urškin natečaj – ta pa je odprt za pišoče v slovenščini ne glede na kraj bivanja – so zelo dragocene, saj sodelujočim nudijo strokovno povratno informacijo, ki je na drugih literarnih natečajih ni mogoče dobiti. Zase bi lahko rekla, da sem dozorela na Urški. Poleg tega je ta festival v slovenskem prostoru že dokaj prepoznaven in cenjen. Je dobra izbira tako za začetnike, ki bi radi naredili prvi korak na ustvarjalni poti, kot tudi za pisce z že nekoliko izdelanim glasom, ki bi si radi utrli pot na sceno.

Glede na povedano, sem prepričan, da vas ni nikoli zamikalo, da bi pisali v italijanščini, za kar se odloča vse več pripadnikov in pripadnic slovenske narodne skupnosti v Italiji. Kako gledate na ta pojav?

V ožjem družinskem krogu smo vedno govorili samo slovensko, italijanščino sem pravzaprav začela usvajati šele v šoli, pri šestih letih. Zato je zame slovenščina naravna izbira. Zavedam pa se, da je to v naši skupnosti danes redkost: večina otrok ima že od malega precej več stika z italijanščino kot pa slovenščino, torej ni nič nenavadnega, da se v italijanščini počutijo bolj domače. Mislim, da se marsikdo zato odloči, da bo pisal v italijanščini, ne pa, ker bi ga k temu gnale ambicije po večjem knjižnem trgu ali kaj podobnega. Zato je po mojem pomembno, da ohranjamo stike s kulturo v matični državi, da najmlajšim pripadnikom naše manjšine pokažemo, da slovenska književnost niso samo črke mrtvih pisateljev na papirju, ampak da je to še kako živa stvarnost, polna raznolikih in svojevrstnih glasov, da si lahko tudi v slovenščini ogledamo dobre in sodobne gledališke predstave, poslušamo raznolike glasbene zvrsti, prebiramo tako žanrsko kot poglobljeno družbenokritično literaturo …

Med branjem kratkih zgodb in novelet iz vašega prvenca sem se precej hitro spomnil na preminulega Marka Sosiča in njegovo zbirko Rosa na steklu iz leta 1991. Gre le za slučaj ali je avtor med tistimi, ki so doslej najbolj vplivali na vas?

Omenjene zbirke še nisem prebrala, iz Sosičevih romanov pa se mi je vtisnil predvsem zelo samosvoj in poetičen slog pripovedovanja, ki ga sama ne bi znala poustvariti. Zato bi si upala trditi, da je ta povezava zgolj slučaj. Morda pa je res, da naju zanimajo podobne tematike: všeč mi je umeščenost Sosičevih del v kraje, ki jih med branjem zlahka prepoznam, in pa izbira likov, ki so – vsaj z zornega kota družbe, ki jih obdaja – taki ali drugačni posebneži.

Sicer pa imam vedno težave z vprašanjem, kdo je vplival na moje pisanje. Če me vprašajo po najljubših avtorjih in avtoricah, jih brez težav naštejem na desetine, nimam pa občutka, da bi se po kom zavestno zgledovala. Verjetno vsi avtorji, ki jih cenim, vplivajo na moje pisanje. Čeprav se mi zdi, da so nekateri avtorji med mojimi najljubšimi prav zato, ker so tako drugačni od mene.

V osrednjeslovenskem prostoru se že precej časa poudarja pomembnost zastopanosti žensk na vseh družbenih področjih, med katerimi je seveda tudi književnost. Koliko se ozirate na tovrstne kategorizacije (ženska, slovenska pisateljica iz Italije)?

O teh kategorizacijah ne razmišljam preveč, želim si, da bi me ljudje brali ali objavljali zato, ker se jim zdi moje delo kakovostno, ker jih nagovori, ne pa zato, ker sem ženska ali ker sem glas izza meje – čeprav oboje močno zaznamuje mojo identiteto in zagotovo do neke mere vpliva na to, kako ustvarjam. Velja tudi nasprotno: žalostno bi se mi zdelo, da bi kdo a priori zavrnil mojo knjigo zato, ker sem ženska ali ker recimo meni, da smo Slovenci iz Italije jezikovno šibki. Na srečo tega še nisem doživela. Zdi se mi, da smo ženske na sodobni književni sceni dobro zastopane – ne vem, v kolikšni meri so za to zaslužna načrtna prizadevanja, da se jih (ali nas) ne zapostavlja. Meni se zdi, da je marsikatera (slovenska) avtorica enostavno predobra, da bi se jo spregledalo, ampak sem najbrž pretirano optimistična ali celo naivna.

Ljudje od vedno bolj cenimo obrtni izdelek od industrijskega, moramo pa biti zanj pripravljeni plačati več. To vas sprašujem, ker živimo v času, v katerem umetna inteligenca in algoritmi vse bolj nažirajo delo prevajalcev. Še vedno torej vidite svojo prihodnost v tem poklicu?

Na to vprašanje težko odgovorim v samo nekaj vrsticah, ampak bom poskusila. Moj odgovor je da, svojo prihodnost vidim v prevajanju, ampak predvsem zato, ker mene že nekaj časa zanima zlasti prevajanje književnosti, to pa je zvrst, ki je UI ne bo mogla tako hitro nadomestiti. Kar ne pomeni, da tega ne poskuša, po svetu in tudi pri nas na žalost že nastajajo prevodi knjig, generirani s pomočjo umetne inteligence, se pa enako dogaja tudi izvirnim besedilom in pa vsem drugim vejam umetnosti – glasbi, vizualni umetnosti … Tako da nas, književne prevajalce, pestijo precej podobne skrbi kot tudi pisatelje, skladatelje, slikarje. Te skrbi so v veliki meri vezane na kršenje avtorskih pravic zaradi neobstoječega pravnega okvira za najsodobnejše tehnologije. To je seveda zelo frustrirajoče, vseeno pa verjamem, da bo prava umetnost preživela tudi to krizo – s “pravo” imam v mislih tisto, ki je sad človekove ustvarjalnosti.

Če pa bi govorila o prevajalskem poklicu nasploh, bi najbrž morala iskreno priznati, da v njem ne vidim svoje prihodnosti, a ne zato, ker bo poklic izginil, ampak zato, ker osebno ne uživam v računalniško podprtem prevajanju, ki je veliko manj kreativno. Moram pa poudariti, da pregledovanje strojno prevedenih besedil ni nič manj intelektualno naporno od “ročnega” prevajanja, v resnici zahteva še večjo zbranost, zlasti zdaj, ko računalniki proizvajajo smiselne povedi in te zlahka zavedejo, da ne opaziš odstopanj od izvirnika. Zaradi razmaha jezikovnih tehnologij bi potrebovali več odličnih strokovnjakov za jezik, ne pa manj, tega se splošna javnost ne zaveda.

Kakšni so bili občutki ob prejemu nagrade Radojke Vrančič? Ste namreč prva dobitnica priznanja, ki izhaja z območja izven meja RS, pa naj to kaj pomeni ali tudi ne.

Imela sem srečo, da je bil že prvi roman, ki so mi ga ponudili v prevajanje, dovolj zahteven, da sem sploh bila v igri za nagrado – vsaj zdaj, ko sem ga uspešno prevedla, lahko rečem, da sem imela srečo. Med prevajanjem sem se soočila z izzivi, vezanimi tako na pisateljičin jezik in slog kot tudi na vsebinsko plat njene zgodbe, in ob tem sem se, tudi zaradi podpore odličnih urednice in lektorice, ogromno naučila. Najpomembnejše, kar sem se pri tem projektu naučila, pa je, da pri prevajanju tovrstnih besedil uživam in bi rada to delo nadaljevala. Nagrada mi je zato v veliko zadoščenje, po eni strani kot “plačilo” za ves vložen trud, po drugi pa kot potrditev, da zmorem dobro prevajati in se lahko z nekoliko lažjim srcem lotevam naslednjih projektov.

Glede na svojo mladost ste na začetku ustvarjalne poti. Kaj bi želeli v prihodnje še povedati bralcem? Se boste morda preizkusili v pisanju daljših oblik, denimo romana?

Tudi sama upam, da sem šele na začetku poti, pisala bom, dokler mi bo v užitek, in ta užitek za zdaj še ne pojenja. Da napišem roman, je vsekakor v mojem načrtu za prihodnost, vendar sem sprejela, da se bo to najverjetneje zgodilo šele po koncu doktorskega študija, saj ne zmorem sočasno delati dveh tako obsežnih projektov hkrati. Še nekaj časa se bom torej posvečala predvsem krajši formi; v predalu imam še veliko napol dokončanih kratkih zgodb, ki bi se jim rada posvetila, pa tudi nove ideje se nabirajo.