Kako človek potrebuje poezijo

Refleksija ob knjigi Mete Kušar Abonma za poezijo

Najnovejša esejistična knjiga slovenske pesnice in kulturne animatorke Mete Kušar nosi naslov Abonma za poezijo. Zaključi se s temi besedami:

“Življenje je to, kar mislimo, da ni. Glavna točka je človek. Druga, takoj za njo, pa razumeti drugega. Tretja, ki je hkrati prva in druga, pa je spoznati in razumeti sebe kot del celote.”

Meta Kušar se v svoji knjigi dejansko ukvarja s prapočelom poezije v človeku, vendar gre za veliko več kot samo za analizo našega poetskega vsakdana ali potopitve slehernika v poetičnost sveta, gre pravzaprav za natančno analizo potrebe, da se človek v svojem življenju preda valoviti moči poezije, pa naj ta nastaja iz zunanjih ali notranjih vzgibov.

Pesnica začenja svoje razmišljanje z besedilom Recepti iz moje garaže, v katerem neproblematično oriše, kako je “garažni nered” pravzaprav prispodoba človeške duše, kjer je spravljeno vse, kar bi navadni smrtnik označil kot ropotije, v resnici pa so to odkruški

(ne)zavednega, ki se spričo družbenih norm nabirajo nekje. Tako je tudi z družbeno konstrukcijo umetnosti, ki postaja ropotarnica, kakor vsaka ropotarnica pa skriva ogromno zakladov, ki jih uradne kulturne institucije navadno zanemarijo.

Kar najbolj karakterizira razmišljanje Mete Kušar, je razlika med akademskim in pristno človeškim konceptom literature. Tako se tudi razvija njen tekst, ki se od metafore garaže nato seli v sfere razumevanja bivanja in navzočnosti, kar namiguje na sposobnost doživljanja neumrljivega v človeku. Umrljivost in večnost sta med sabo neizprosno povezani in naredita človeka voljnega začutiti in (raz)umevati svoj edinstveni položaj na svetu. To nam avtorica dokazuje skozi poezijo Janeza Ovsca in njegove psihofizične enotnosti, ki obnebju slovenskega pesništva ni bila prikladna. Samo posebej nas (in avtorico …) to dejstvo vodi do iskanja absolutnosti poezije, ki ni okužena z literarnoteoretskimi šolskimi razlagami, ampak išče vstop v bralčevo telo skozi špranje, ki jih slednji pušča v duši, kar pomeni, da mora biti tudi pesnik do sebe toliko neprizanesljiv, da ne pesni iz službenega imperativa, temveč iz notranje nuje. Šele to ga bo naredilo za posvečenca v poeziji. Tretji razdelek knjige je zato posvečen slovenskemu pesniku Tomažu Šalamunu, svečeniku poezije, ki ga je Meta Kušar nekajkrat že obravnavala in pravzaprav slovenski kulturi odstirala alternativne poti do njegovega dojemanja. To poglavje je v knjigi najzanimivejše, ker izpiše podobo Tomaža Šalamuna, različno od akademskih plati, ki smo jih vajeni. Interpretacija, ki jo avtorica daje nekaterim pesmim, sega globoko v uvid metafizične konstrukcije Šalamunove poezije, ki je tako potentna, da presega še vsako apriorno branje. Če hočemo Šalamuna v polnosti doživeti, je treba “opustiti upanje” po linearnem razumevanju. Njegova poezija bralca doseže sinhrono, je kairos, ki ohranja zvezo z jezikom, če le prepoznamo drobne indice, ki jih pušča na poti. Ker pa Šalamun ne prisega na naivnega bralca, ampak od njega zahteva široko paleto znanja, kulturne ozaveščenosti, zgodovinskega čuta in notranjega samoizpraševanja, je to poglavje razodevajoče predvsem za tiste, ki bi Šalamuna radi brali brez pretiranih teoretskih ali “šolmoštrskih” predsodkov. Včasih pač izobrazba skali pristnost, pomembno je torej ohraniti zvezo s slednjo, to pa lahko storimo le z jasnim zavedanjem nujnosti intuicije. Tu je Šalamun razgaljen, še vedno pa ga lahko beremo skozi tančico, ki nam jo Kušarjeva počasi odstira in prikazuje pesnika, ki je bil globoko povezan s svojim nezavednim, svojo poezijo dobesedno bruhal, a se tega tudi bal, kajti poezija mu je bila usoda, pravzaprav celo usodna. Meta Kušar nam s približevanjem nekaterih leksikalnih podrobnosti v njegovih pesmih razkrije krhkost in moč Šalamunove poezije, ki sloni na podzavesti, ta iz leta v leto postaja vedno močnejša in popolnoma nadvladuje pesniški material.

Knjigo sklepa razdelek, po katerem celotno delo nosi naslov. Poezijo je vredno hraniti, ker nas naredi bolj ljudi, brez nje začenjamo duševno propadati. Meta Kušar nam tu poda tudi osebne izkušnje, predvsem v stiku z ljudmi, ki jim je poezija neke vrste terapija, in nam pokaže, kako je vpetost v poezijo za človeka odrešujoča, ker mu odpira poti, da sam prihaja do lastnega sebstva. Obenem oriše tudi historiat dojemanja poezije, ki je bil pred davnimi časi veliko bolj ezoteričen, kot je sedaj. Z omembo Junga in Kosovela – oba sta namreč vedela ali vsaj čutila, da je metafizična komponenta človeka tisto, kar omogoča njegovo etično plat, ki se da potem presaditi na sleherno početje človekovega življenja, od politike dalje – nam avtorica na konkretnih primerih pokaže, kako je to sploh možno: z opredelitvijo za poetično postane človek individuum, kar pomeni, da je usposobljen tudi slišati drugega. Tako je Meta Kušar celo razširila Jungovo sintagmo o kolektivni podzavesti in jo aplicirala skrajno življenjsko konkretno. Zato se tudi knjiga ne bere kot akademski poskus opredeljevanja poezije, niti kot metafizični esej o stvareh, ki se jih ne da scela zapopasti, še manj pa kot priročnik za samopomoč. Ali pa je senzibilna mešanica vseh treh, kar jo naredi za izjemno globoko, obenem pa skrajno berljivo. Nad vsem tem pa poskuša avtorica ugotavljati odgovor na temeljno vprašanje literarne eksegeze, in sicer: “Kako brati poezijo?” Njena heretična misel, da je celota pravzaprav še najbolj celota v trenutku, ko se daje drugemu, je primerna popotnica za to, da se poljudno odločimo za vstop poezije v naša življenja, ali pa za to, da pustimo sebi vstopati v poezijo. Kajti ta nas bo povezala s svojim bistvom, ki se vrača prav tja, kamor smo začeli: k drugemu. V današnjih apokaliptičnih časih je to razmišljanje optimistično in odrešujoče.

“Kakšna sreča, da imamo poezijo!”