Vsi smo normalni ljudje
Knjigosnedki (44)
Po dolgih letih druženja s knjigožerji in neštetih pogovorih o knjigah z najrazličnejšimi ljudmi sem prišla do prepričanja, da se bralci v resnici delimo v dve veliki skupini. Seveda obstajajo ljubitelji različnih žanrov, večerni, jutranji in počitniški bralci, tisti, ki prisegajo na papir, in tisti, ki raje berejo z ekranov. A kljub vsem tem razlikam ostajata dve temeljni skupini, po katerih lahko skoraj vedno prepoznaš, kakšnega bralca imaš pred sabo: tisti, ki vsako knjigo preberejo le enkrat, in tisti, ki se h knjigam vračajo znova in znova.
Sama spadam v drugo skupino: že od nekdaj se vračam k svojim najljubšim knjigam. Nekatere le prelistam in preberem nekaj strani, ko to potrebujem, druge se k meni vračajo v različnih obdobjih življenja, spet nekatere pa znova preberem skoraj vsako leto. Nekatere sem prvič odkrila v najstništvu, druge v času študija, tretje pa me spremljajo že od otroštva (vem, da nisem edina, ki zna na pamet zrecitirati kakšen odlomek iz Pike Nogavičke). Seveda niso vse knjige takšne, za nekatere je eno branje povsem dovolj, in težko bi natančno opredelila, kaj je tista lastnost, zaradi katere knjiga postane moj knjižni spremljevalec. To, da se znajde na lestvicah najbolj branih knjig, gotovo ni eden od teh razlogov, prej obratno. Kljub temu sem pred nekaj leti tudi sama podlegla priljubljenosti irske pisateljice Sally Rooney in v roke vzela njen roman Normalni ljudje. Nisem pa pričakovala, da bo tako hitro pristal med mojimi knjigami za večkratno branje.
Zgodba, ki jo pripoveduje Sally Rooney, je na prvi pogled preprosta, a v resnici zapletena, kot so zapleteni vsi globoki človeški odnosi. Spremlja Marianne in Connella, srednješolca iz majhnega irskega mesta, ki obiskujeta isto šolo, a živita povsem različni življenji. Connell je priljubljen, obdan s prijatelji in živi skromno, a stabilno življenje z mamo samohranilko. Je občutljiv in empatičen, vendar ga hromi negotovost in strah pred tem, kaj si bodo mislili drugi, zaradi česar večkrat ne zmore ravnati v skladu s svojimi čustvi. Marianne je odrinjena na rob, v očeh vrstnikov čudakinja, doma pa ujeta v nasilno okolje. Deluje hladno in samozadostno, a pod to površino skriva krhkost in občutek, da ni zares vredna ljubezni, zato se pogosto znajde v odnosih, kjer trpi.
Njuna pot se začne skoraj naključno, vendar med njima nastane vez, ki se kljub številnim prekinitvam nikoli zares ne pretrga. Povezuje ju posebna bližina, a ju hkrati vedno znova razdvajajo neizrečene misli, napačni trenutki in notranje stiske. Njuna zgodba ni klasična ljubezenska pripoved, temveč tiha, boleča in presenetljivo resnična zgodba o dveh ljudeh, ki se skozi leta izgubljata in znova najdeta, medtem ko se učita, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. V to sicer irsko zgodbo pa se nepričakovano prikrade tudi košček bližine: bežna omemba Ljubljane, skozi katero se Connell pelje z vlakom proti vili v bližini Trsta, kjer počitnikuje Marianne.
Marianne in Connell sta, tudi po zaslugi serije, posnete po romanu, postala eden najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih parov. Pa ne zato, ker bi bil njun odnos idealen, temveč prav zato, ker je tako zapleten in resničen. In prav v tem je moč pisanja Sally Rooney: v svetu idealiziranih odnosov in bleščeče popolnih podob ponudi nekaj veliko bolj redkega, resničnost. Takšno, ki boli, ki včasih rani in ki nas prisili, da se v njej prepoznamo. Na koncu smo vsi, tudi bralci, le “normalni ljudje”, z običajnimi, nepopolnimi odnosi. In morda prav zato potrebujemo knjige: kot osebne klasike, kot knjižne spremljevalce, h katerim se lahko vedno znova zatečemo.
