Miha Šalehar seciral danes, v katerem živimo: “Vse bolj smo atomizirani in ves čas prestrašeni”
Miha Šalehar, prepoznaven slovenski medijski obraz in radijski glas, se vse bolj uveljavlja tudi kot pronicljiv pisec, ki sebi in družbi neusmiljeno nastavlja ogledalo. Razlog za obisk novogoriške knjižnice Franceta Bevka je bila njegova zadnja knjiga Krasni novi spet: šopek teorij zarote, ki je lani izšla pri Mladinski knjigi. V njej so zbrane kolumne, ki jih je pisal za časopis Delo.
Gre za četrto Šaleharjevo knjigo. Prva je bila prav tako zbirka kolumn Duh česa, ena najbolje prodajanih knjig v Sloveniji leta 2018. Sledila je knjiga Pustolovec zmote, patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca, tej pa Notranji pir ali kako se prepiti do konca, v kateri je brez zavor razgalil (svoje) težave z alkoholom, s katerimi se v Sloveniji sooča marsikdo, le redki pa si to priznajo.
Pogovor z avtorjem je v okviru literarnih četrtkov vodila Tina Podgornik, koordinatorica prireditev v knjižnici, zastavljen pa je bil kot poskus razumeti čas, v katerem živimo, in doumeti, kaj se pravzaprav dogaja pod površino informacijske karoserije sodobnega sveta. Na vprašanje, kako danes sploh živeti po zdravi pameti, je Šalehar odgovoril v svojem stilu: “Če bi to vedel, bi ustanovil cerkev ali politično stranko. Pojma nimam.”
Izpostavil pa je, da je poleg vojaške industrije največji biznis današnjega časa bitka za našo pozornost. Za točko preloma je postavil pojav prvih pametnih telefonov, ki niso le mini računalniki, ampak orodja popolnega nadzora. “Gre za napravo, ki služi zajemu podatkov. Ko sem danes prihajal sem, je ves čas vedela, kje sem, kako hitro vozim, na kateri bencinski črpalki sem se ustavil, kaj sem tam kupil. Ve, kakšne podkaste sem poslušal, s kom sem se pogovarjal, da sem dvakrat omenil Trumpa …” je ponazoril.
V zvezi z ustvarjanjem je razložil, da pri pisanju res uživa, ker gre za intimen odnos. Presenetil je s podatkom, da je vse kolumne napisal ob kavi na bencinski črpalki blizu doma. Resda na podlagi zabeležk, ki si jih je prej shranjeval na telefon. O humorju in samoironiji, ki zaznamujeta njegovo pisanje, je dejal, da je to dober način, s katerim se da povedati stvari, ki bi sicer zvenele precej neprijetno. “Zdi se mi, da humor tudi zdravi, če ni ciničen. Včasih sem bil zelo ciničen, a cinizem je naraven odziv človeka, ki se znajde v stiski,” je pojasnil.
Rdeča nit kolumn, zbranih v knjigo, je današnji način podajanja informacij. Po njegovem mnenju bo veščina konzumiranja informacij v časih, ki prihajajo, zelo pomembna, na neki način pa je bitka že izgubljena. V tem kontekstu je potegnil enačaj med poročanjem javnih in komercialnih medijev. “Počasi nas kuhajo, kot žabe. Otopeli smo, ne znamo več prepoznati laži. Zločine se imenuje konflikti, o tem, kako je na primer multinacionalka BlackRock postala lastnica največje žitarice na svetu, ne izvemo pa nič,” je bil kritičen do medijev, pa čeprav tudi sam prihaja iz tega sveta.
V eni svojih kolumn je zapisal: “Ko bomo postali do konca človeški, bomo stroj. Dobro programiran stroj,” na predstavitvi pa dodal, da nam le še malo manjka, pa bomo do konca človeški. “Ujeli smo zadnjo etapo, ker svet, kakršnega poznamo, se spreminja. Vse bolj smo atomizirani, skupnost se razblinja. Prodali so nam idejo, da smo sami krivi za vse. Oddaljili smo se od narave in tudi od samih sebe,” je ugotavljal z nekoliko grenkim priokusom.
In vendar ga tehnologija po svoje fascinira. Stopanje na vlak umetne inteligence razume kot eno najpomembnejših revolucij po izumu parnega stroja. Prepričan je, da smo šele v fazi testnega obdobja, pa ima sam že zdaj zanimive težave, ko se od klepeta s ChatGPT-jem poslavlja pet minut. “Do digitalne identitete sem razvil človeška čustva,” je pojasnil.
Glede informacij in njihove verodostojnosti v današnjem času je izrazil prepričanje, da se bomo morali ljudje spet zanesti na lastno izkušnjo, se sami odpraviti na teren, kar smo včasih zaupali novinarjem, in se prepričati, ali nekaj drži ali ne. “Hrbtenica informacij je strah. Ves čas smo prestrašeni. Tudi oglasi temeljijo na strahu, na ideji, da nisem ok. Na družabnem omrežju me prežema strah, da nisem dovolj dober, ker je šel sosed na Maldive, jaz pa samo na Kanarske otoke,” je povedal.
Omenil je tudi, da je bil včasih obsesiven konzument novic, a se je zavestno umaknil, imel tudi odtegnitveno krizo, danes pa se v novičarske medije vrača le morda enkrat na mesec. “Nisem več del te reke informacij, nisem več vernik. Stopil sem na breg in opazujem. In vidim, da ima ta reka svoj izvir, da je vektorsko usmerjena, da informacije ciljajo na pozornost ljudi,” je povedal.
Ob zaključku pogovora je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kaj piše zdaj. In je povedal, da se že nekaj let ukvarja z avtobiografsko zgodbo o tem, kaj nas v življenju oblikuje, kako postanemo, kar postanemo. Seveda na svoj značilen, humoren način. “Naskicirano je, zdaj pa potrebujem tri mesece, da se usedem in to zložim skupaj,” je zaključil.
