Izkušnje mladih raziskovalcev MRT-ja Sveti Ivan 2026

Mladinskega raziskovalenga tabora Slorija se je letos udeležilo trinajst mladih, ki so z mentorji pripravili temeljito raziskavo o potrebah in pričakovanjih Svetoivančanov v pričakovanju na odprtje prenovljenega Narodnega doma ter osnutek za razstavo, ki naj bi krasila novo slovensko središče (klikni in preberi več). Zbrali smo nekaj vtisov udeležencev.

Sabrina Beck

Da so MRT-ji uspešni in kakovostni, dokazuje tudi dejstvo, da se jih zadovoljni mladi raziskovalci udeležujejo več let zaporedoma. Sabrina Beck s Ferlugov, ki je ravnokar maturirala na jezikovni smeri liceja F. Prešeren, z naslednjim šolskim letom pa se bo lotila študija prava v Ljubljani, se je udeležila že lanske izvedbe, med katero je odkrivala manj znano Benečijo, tokrat pa se poglobila v kraj, v katerega je kot dijakinja zahajala vsak dan. Lanska izkušnja je bila zanjo bolj pustolovska, všeč ji je bilo bolj mirno in izolirano okolje, v katerem se je tabor odvijal, letos pa je z velikim zanimanjem izkoristila priložnost, da na že znani kraj pogleda z drugačnega zornega kota in ga tokrat doživi ne le kot kraj, kamor se je kot dijakinja peljala vsak dan z avtobusom, opravila svoje dolžnosti in se zatem nemudoma vrnila domov. 

Nina Santoro

MRT ni zanimiv le za mlade Slovence v Italiji, temveč se ga radi udeležujejo tudi mladi iz Slovenije. Devetnajstletna Nina Santoro iz Nove Gorice se je Slorijeve pobude udeležila že drugič. Ko je med raziskovanjem družinskih korenin odkrila, da ima sorodnike na Sardiniji, se je odločila podrobneje raziskati italijansko stran svoje družine. Ker mamina družina izvira iz Benečije, se je lani odločila za udeležbo na taboru, da bi bolje spoznala te kraje, letos pa se je vrnila z željo, da še bolj razišče slovenski prostor v Italiji. Trsta in še posebej Svetega Ivana prej ni poznala, saj v te kraje redko zahaja. Na taboru je med drugim odkrila, da Trst nima le enega Narodnega doma, z raziskovalnim delom za pripravo osnutka razstavnih panojev pa je, kot pravi, poglobila znanje zgodovine, ki ga je pridobila v srednji šoli.

O Slovencih v Italiji je nekaj že vedela, saj je nekaj časa živela v Sežani, kjer je podrobneje spoznala zapuščino Srečka Kosovela in Avguština Černigoja. “Vsako leto me ta prostor bolj privlači,” je povedala in razlog pripisala tudi novim spoznanjem in znanju, ki ga usvaja na taborih. Izjemno jo zanima tudi lokalna govorica in način, kako se slovenščina prepleta z italijanščino.

Ponosno je izpostavila, da je pred petimi leti prejela italijansko državljanstvo in tako “postala Slovenka in Italijanka”, čeprav je odraščala izključno s slovenščino kot maternim jezikom. Poznavanje obmejnega prostora ji bo zelo koristilo tudi v prihodnje, saj upa, da bo znanje v novem študijskem letu začela uporabljati pri študiju logopedije v Kopru, ki je, kot pravi, že po predmetniku osredotočen na dvojezičnost okolja in večjezične osebe. Ob koncu pogovora je zadovoljno potrdila, da se bo tabora zagotovo udeležila tudi prihodnje leto.

Peter Tull

MRT-ja se je znova udeležil tudi Peter Tull, štiriindvajsetletnik iz Benečije. Prvega tabora se je udeležil že lani, ko je raziskoval domače kraje. “Družba je bila lani čudovita,” je povedal, zato se je na pobudo prijavil tudi letos in tako imel možnost odkrivati do pred kratkim neznani tržaški Sveti Ivan. Raziskovalno delo ga vsekakor zanima in najbrž mu bodo pridobljene kompetence koristile tudi na poklicni poti, saj trenutno zaključuje študij filozofije in zgodovine na Univerzi v Ljubljani, potem pa namerava stroki poglobiti še na magistrskem študiju, ki ga skupaj izvajata tržaška in videmska univerza.

Peter je prepričan, da ima Narodni doma pri Svetem Ivanu velik potencial za dijake, a tudi za študente. Sam je med študijem v Ljubljani veliko zahajal v knjižnice, zato verjame, da bo ta prostor lahko koristen tako za študij kot za druženje, namenjen pa je lahko tudi italijanskemu prebivalstvu, ki lahko tako “stopi v stik z našo skupnostjo”, je povedal.

Filip Kalc

Šestnajstletni Filip Kalc se je MRT-ja udeležil, da bi bolje spoznal okolje, kjer živi in odrašča. Svetoivančan, ki obiskuje klasični licej F. Prešeren, je med intervjuji s krajani odkril veliko do takrat nepoznanih slovenskih objektov, starih hiš, kjer so stanovali in delovali Slovenci ter tako vplivali na našo preteklost. Posebej ga je pritegnilo, kako so bili Svetoivančani nekoč povezani, skupnost je bila močna. Pripovedovanja iz preteklosti je veliko primerjal s tamkajšnjim življenjem danes. “Skupnost je bila dosti močnejša in so vsi tudi ekonomsko pomagali, na primer pri gradnji Narodnega doma, česar po mojem danes malo manjka,” je povedal.

Filip je član SKD Slavko Škamperle in je prepričan, da bo v svetoivanski skupnosti aktiven tudi v prihodnje. Že razmišlja o krožkih, ki bi jih rad obiskoval in ustanavljal, ko bodo prostori Narodnega doma uporabni.