Zaporniški vikar Robert Friškovec v Društvu Finžgarjev dom o poslušanju, ki postane pot osvobajanja

S predavanjem zaporniškega vikarja Roberta Friškovca se je v Društvu Finžgarjev dom na Opčinah zaključil letošnji niz predavanj – že štirinajsti po vrsti – s psihološko, pedagoško, sociološko in duhovno vsebino.

Tudi zadnje predavanje v letošnjem ciklusu je vzbudilo veliko zanimanja. Poseben vtis je naredil že gost sam: duhovnik z dolgimi lasmi, dinamičen predavatelj, ki se že več desetletij posveča duhovni oskrbi zapornikov v Sloveniji. Nekonvencionalnost in pristnost sta bili zaznavni tudi v njegovih besedah, zato so te delovale še toliko bolj prepričljivo.

Naslov predavanja, Skrb za odrešenje in osvoboditev od lastnih ujetosti, je sledil skupni niti celotnega ciklusa oz. geslu tržaškega pastirskega pisma On skrbi za vas. Že v uvodni predstavitvi je Janez Beličič nakazal, kako izjemna je življenjska pot predavatelja Roberta Friškovca, ki ga je najprej pripeljala do vere – izhaja namreč iz neverne družine –, nato pa še do duhovništva in spremljanja zapornikov. Ko sta se v času njegovega najstništva starša ločila, je iz lastnega trpljenja najprej skušal bežati, denimo v popivanje in druge oblike omame. Pravi smisel je našel šele po dolgotrajnih notranjih bojih, ko se je približal veri in pozneje še duhovniškemu poklicu. Za mašno geslo si je izbral evangeljski stavek iz Matejevega evangelija: “Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.”

Predavanje je potekalo v obliki pogovora (vodila ga je Anka Peterlin). Robert Friškovec se je predstavil najprej s tem, da je o sebi povedal, da si želi biti predvsem preprosto – človek. Tudi bližnjega želi srečati najprej kot človeka. “Če namreč človek odpove v svoji človeškosti, mu ne koristita niti doktorat niti katerikoli drug naziv,” je dejal. Po njegovem mnenju danes mnogi bežimo – v različne kemične ali nekemične zasvojenosti, v pretirano delo ali v zasledovanje navidezne popolnosti.

Predavatelj želi vsak dan znova vstopati v življenje ter sprejemati izzive, ki mu jih prinaša. Gre za tisto, kar človek dela z veseljem in srcem, ne zgolj iz dolžnosti. Prav v tem vidi “živost” človeka – ko zna sprejeti izzive, na katere se želi odzvati. Pomembno se mu torej zdi vprašanje, kaj je v človeku še živega. Le tam, kjer je živost prisotna, je mogoče najti resnično življenje. Prepričan je, da je odrešenje povezano prav s človekovo živostjo, zato želi razumeti vsakega posameznika in ga vprašati: “Kje si še živ?”

Eden ključnih trenutkov na njegovi življenjski poti se je zgodil pri dvajsetih letih, ko je na univerzi prebral oglas, ki je vabil k prostovoljskemu spremljanju zaprtih oseb v zaporu na Dobu. Ta izziv ga je globoko nagovoril in spremljanje zapornikov je postalo njegovo življenjsko poslanstvo vse do danes. V mnogih letih obiskovanja zapornikov je Robert Friškovec spoznal, kakšna je prava pot do človeka. Ne obsoja jih, ne moralizira in ne kara. Zanima ga predvsem, kaj se skriva za človekovo jezo, žalostjo ali nasiljem ter kaj želi posameznik s tem sporočiti o sebi. Tudi kot duhovnik želi vsakemu človeku nameniti pozornost in mu ponuditi “prostor poslušanja”. Tako človeku omogoči, da pove svojo zgodbo in ubesedi, kaj se dogaja v njem. Prav sposobnost poslušanja se mu zdi eden najpomembnejših vidikov medčloveških odnosov; vsi bi se morali vprašati, ali znamo res poslušati. Tudi starši, ko se njihovi odraščajoči otroci zaprejo v najstniški molk, morajo ostati pripravljeni poslušati in se iskreno zanimati zanje. “Pri tem pa morajo paziti, da njihova iskrena zavzetost ne zveni kot zasliševanje,” poudarja mediator Robert Friškovec.

“Na obrazu človeka vidim njegove rešetke,” pravi. Po njegovih besedah namreč niso zaprti le ljudje za zidovi zapora. Mnogi nosijo svoje “notranje zapore”: jezo, užaljenost, zamere, neodpuščanje, primerjanje z drugimi, tekmovalnost ali občutek manjvrednosti. Vse to človeka obremenjuje kakor težka utež. Pot odrešenja zato razume Friškovec kot pot osvobajanja od teh notranjih vezi. “Nenasilna komunikacija je eden velikih izzivov na poti odrešenja,” poudarja Friškovec. Ob tem izpostavlja pomen iskrenega pogovora – da človeku dovolimo povedati, kaj nosi v sebi, ter ga poslušamo brez obsojanja in iskanja krivca. Pomembno je prisluhniti drugemu in si vzeti čas zanj, pa tudi zase, za lastno vero in molitev.

Njegovo sporočilo ostaja preprosto, a močno: človek potrebuje prostor, kjer je slišan, sprejet in ljubljen. Prav tam se začne osvobajanje notranjih zaporov in pot k resničnemu življenju.

Predavanju je sledila zelo živahna debata in pogovor slušateljev s predavateljem. Organizatorji Društva Finžgarjev dom so ob zaključku večera ugotovili, da je zanimanje za njihova predavanja še vedno živo, zato so obljubili, da bodo prihodnje leto nadaljevali z njimi.