Predstavitev večjezične pesniške zbirke Lidije Golc s poezijami, ki so "polne iskrene človeške topline"

Tržaško knjižno središče je v torek, 12. maja, v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm priredilo srečanje s književnico Lidijo Golc. Konec prejšnjega leta je avtorica že osmih pesniških zbirk praznovala posebni jubilej in ob tej priložnosti izdala svojo deveto pesniško zbirko z naslovom Danes je ta dan kasneje. O novi publikaciji, ki jo je likovno opremila Samira Kentrić, in drugih zbirkah sta se na kulturnem večeru v Tržaškem knjižnem središču pogovarjali avtorica in pesnica Lidija Golc ter Majda Artač Sturman.

Korenine avtorice Lidije Golc segajo v Ziljsko dolino, je uvodoma povedala Majda Artač Sturman in pojasnila, da pesnica objavlja v številnih revijah, zbornikih in na spletu, njene pesmi pa so bile predstavljene tudi v radijski oddajah ter na literarnih branjih doma in v zamejstvu. Vse pesniške zbirke so ilustrirali slovenski likovni umetniki, šest pa jih je večjezičnih. Najnovejšo zbirko je zaupala prevajalkam in prevajalcem za kar devet jezikov. Pesmi so tako v zbirki prevedene v angleščino, hrvaščino, italijanščino, nemščino, poljščino, ruščino, slovaščino, španščino in švedščino. Majda Artač je ob tem izpostavila tudi pomen zaupanja med pesnico in prevajalci. Poudarila je, da je vseh devet Lidijinih pesniških zbirk umetniško oblikovanih. Po njenem mnenju se likovna govorica v teh knjigah smiselno prepleta s poezijo in poglablja njeno sporočilnost. Posebnost Lidijine poezije so pesmi brez naslovov, v katerih posamezne besede ali verzi, zapisani v krepkem tisku, delujejo kot poudarki. V njih je čutiti močno energijo in izrazito jezikovno ustvarjalnost ter so “polne iskrene človeške topline”. Pesnica se igra z besedami, notranjimi rimami in zvočnostjo verza ter ustvarja nove, izvirne besedne zveze. V poeziji se prepletajo spomini, odnosi z ljudmi, umetniška doživetja ter razmisleki o minevanju časa in prehitrem tempu sodobnega življenja, je še pojasnila Majda Artač Sturman. Med pogovorom je za zvočno kuliso literarnega večera poskrbel vsestranski umetnik, fotograf in glasbenik Lado Jakša, ki že več let sodeluje s pesnico in glasbeno spremlja njene poezije.

Lidija Golc pa je na srečanju poudarila, da jo pisanje spremlja ves čas, najbolj domače pa se počuti v liriki. Pesem nastane, ko je “lonček dneva poln”, nekatere besede pa po njenem preprosto morajo zaživeti v verzu. Meni tudi, da ni nikoli prepozno začeti pisati, če človek začuti potrebo po ustvarjanju. Poezija zanjo nima strogih pravil. Ni posebej navezana na rimo ali ritem, saj mora oblika slediti vsebini. Pomembna se ji zdi tudi likovna podoba knjige, zato zelo ceni delo ilustratorjev. Pojasnila je, da njene pesmi nimajo naslovov, ker se ji zdi naslov poseg v svobodo pesmi in bralčevo doživljanje. Namesto tega nekatere besede ali verze poudari s krepkim tiskom. Večjezičnost njenih zbirk se je razvila spontano, skozi sodelovanja in prevode v različne jezike. Posebej blizu sta ji ruščina in poljščina, saj verjame, da vsak jezik zveni drugače, podobno kot glasba.